Camino Mozárabe - 2015

Uvod

Camino Mozárabe - 2015  (19.05. -15.06.2015)

Camino Mozarabe ali Camino de los Mozarabes je ena izmed novejših poti v sklopu omrežja poti Camino de Santiago. Camino Mozarabe je bil na terenu označen šele leta 1999. Pot je dobila ime po Mozarabcih, krščanskih prebivalcih na tistem območju Španije, ki je bilo od 7. stoletja dalje več stoletij pod arabskimi osvajalci z druge strani Sredozemskega morja.  Ti  kristjani so te poti uporabljali, da so dosegli eno izmed najstarejših poti, ki vodijo proti Santiagu - Via de la Plato. 

Via de la Plata

Camino Mozarabe  vodi od juga Španije proti Meridi v pokrajini  Extremadura, kjer se priključi na pot Via de la Plata.  Pot ima tri krake. Prvi krak vodi od Malage do Baene, dolžina tega kraka je cca 160 km. V Baeni se ta krak združi z drugim krakom, ki prihaja iz Almerie preko Granade.  Od tam vodi skupna pot Camino Mozarabe preko Cordobe do Meride.  Od Malage do Cordobe je cca 220 km poti, od Cordobe do Meride pa še 270 km.  Od Granade do Cordobe je dobrih 170 km, od Almerie do Cordobe pa približno 370 km. 

Camino Mozarabe - dva kraka

Tretji krak je najkrajši. Prične se v mestu Jaen in se po 54,4 km poti v kraju Alcaudete priključi na krak, ki vodi od Almerie preko Granade proti Baeni, Cordobi in Meridi.   Ta krak na zgornji skici ni vrisan.

Pot Camino Mozarabe vodi po najbolj vročem delu Španije in tudi celotne Evrope. Temperature med junijem in septembrom so običajno okrog 35 stopinj C, znajo pa se povzpeti tudi tja do 47 stopinj. Pot se prične na obalah Mediteranskega morja. Prvi del poti poteka po pokrajini Andaluziji, večinoma med ogromnimi nasadi oljk. V drugem delu preidemo v pokrajino Extremaduro, ki je najrevnejša med vsemi španskimi pokrajinami. Tam je v glavnem razvita živinoreja, veliki pašniki so porasli le z redkimi  starimi hrasti. Srečamo pa tudi velika polja žit, sončnic in riža. Velika večina nasadov in polj je opremljenih z namakalnimi sistemi. Številna so vodna zajetja z umetnimi akumulacijami. Veliko je tudi sončnih elektrarn.  

Romarska pot se večino časa poslužuje nekdanjih poti, ki so na tem območju obstajale že stoletja. Prve izmed teh poti so rimske ceste, ki so vodile proti Meridi, v časih rimske zasedbe Pirenejskega polotoka zelo pomembne naselbine z imenom Emerita Augusta.

.

Drugi del poti poteka po trasi nekdanje železniške proge - Via Verde de la Subbetica - po kateri je vozil slavni Del Aceite train (oljni vlak). Po tej progi so prevažali plodove oljk do oljarn ter izdelano oljčno olje nazaj. Danes je proga opuščena in v večjem delu preurejena v rekreacijske poti - povezava Via Verde de la Subbetica

Via Verde de la Subbetica

Tretji tip poti pa so nekdanje gonjaške steze (cañada), po katerih so v preteklih stoletjih gonjači vodili živino iz južnih živinorejskih predelov proti severnim pokrajinam, kjer je mesa primanjkovalo. Te poti so bile dolge tudi preko 800 kilometrov. Danes jih marsikje na terenu obnavljajo in označujejo ter ponujajo turistom kot posebno značilnost tega območja.   

Teren, po katerem poteka pot, je sorazmerno zahteven. V prvem delu poti je le malo ravnih odsekov.  Pot se dviga in spušča, premagati je potrebno kar precej višinskih razlik. Razdalje med posameznimi naselji, v katerih je moč dobiti nastanitev,  hrano in pijačo, so pogosto velike, včasih tudi več kot 30 km, v  enem primeru celo 39 kilometrov.   

relief poti od Granade do Meride

Albergi oziroma zavetišča za romarje so zaenkrat še redki. Zasilno prenočišče se včasih da dobiti v cerkvenih ustanovah ali v garderobah športnih objektov. Če tudi teh ni na voljo, se je treba ozreti za hostli ali kmečkimi turizmi (Casa rural), ki pa so precej dražji od namestitve v albergu. Za vsako etapo se je potrebno dobro pripraviti in preučiti možnosti za spanje, prehrano in poskrbeti za potrebno količino pijače na poti. 
Nekaj koristnih povezav:

Vodnik po Camino Mozarabe (angleščina) - PDF  

Opis etap Granada - Merida
Opis etap - od Cordobe dalje 
Asociacion Jacobea de Malaga 
Mundicamino - Camino Mozarabe
Seznam albergov - od Malage do Santa Cruza
Seznam albergov - od Jaena do Meride

Pot je na vsej dolžini dobro markirana. Običajne so rumene puščice, ki so narisane na stebrih, drevesih, prometnih znakih, odbojnih ograjah, zidovih hiš in kjerkoli drugje. Pogosti so granitni stebrički s simbolom poti Mozarabe in rumeno puščico. Veliko časa po isti trasi potekajo druge poti, planinske in turistične in v takih primerih si lahko pomagamo tudi z oznakami le-teh.  

Z Danico sva si zastavila cilj, da prehodiva dva kraka poti Camino Mozarabe.  Pričela bi v Malagi in najprej prehodila del poti do mesta Baena v dolžini cca 160 km. Potem bi se z avtobusom odpeljala v Granado, kjer je planiran dan počitka, namenjen ogledu mestnih znamenitosti. Sledi drugi del poti od Granade do Cordobe v dolžini cca 170 km. Tukaj bi si privoščila naslednji dan počitka in ga namenila za ogled La Mezguite.  Tretji in zadnji del romanja bi bil pohod od Cordobe do Meride, dolžina tega odseka je cca 270 km.  Iz Meride bi se z avtobusom odpeljala v Sevillo in za konec preživela še nekaj dni v tem mestu.  Naj že zdaj povem, da sva se plana kar dobro držala in da nama ga je uspelo v celoti uresničiti. 

Pot v Španijo in nazaj

Logistika potovanja v Španijo in nazaj ni povsem enostavna, če želiš potovati čimbolj poceni in obenem kolikor toliko hitro in udobno.  Ker sva pohajkovanje po Španiji nameravala pričeti v Malagi, sva najprej poiskala možnosti za prevoz z letalom. Našla sva let nizkocenovne družbe Ryanair iz Bologne dne 18.5.2015 ob 13.15 uri, s pristankom v Malagi ob 16.05 uri. Za dve vozovnici in en kos prtljage sva plačala 107 eur.  Za prevoz prtljage imava svoj sistem. V en večji nahrbtnik spraviva poleg osebne prtljage še dva para pohodnih palic, obe spalni vreči in vso tisto osebno opremo, ki se je ne sme nositi v kabino letala (tekočine kot so milo, krema za sonce, zobna pasta v večji tubi, škarjice, žepni nož ). Ta nahrbtnik oddava kot prtljago, cena zanj je običajno 15 ali 20 evrov. Drugi, olajšan nahrbtnik vzameva s seboj v kabino kot osebno prtljago, ker ga brez težav lahko stlačiva v tisto zloglasno Ryanairovo škatlo za kontrolo dimenzij prtljage. Če namreč torbe, kovčka ali nahrbtnika ne moreš stlačiti v kontrolno škatlo, moraš mastno doplačati za  prevoz takega kosa. Običajno nama  deklice na okencu ponudijo, da lahko brezplačno oddava tudi drugi nahrbtnik.  

Do Bologne sva se odpeljala z GoOptijem, cena prevoza 60 evrov.  Pri prevozu do Bologne sva imela malo smole.  Na letališču v Bologni sva želela biti vsaj dve uri pred odletom letala, zato sem navedel kot zadnjo uro prihoda 11.uro dopoldan.  GoOpti ponuja okno širine največ 4 ure, v katerem garantira prihod na cilj. V tem primeru je to pomenilo, da naju lahko dostavijo v Bologno med 07. in 11. uro. Žal so z nama v Bologno potovali  še trije mlajši fantje, ki pa so imeli avion ob 09.uri. In tako se je zgodilo, da je GoOpti  določil za naju maksimalno okno in nas dostavil v Bologno že ob  07.uri zjutraj. Čakanje do 13.ure, ko sva končno odletela proti Španiji, se je neskončno vleklo.   

Pot nazaj je bila manj komplicirana. Iz Seville sva ob 06.35 uri najprej letela v Barcelono, seveda ponovno z Ryanairom. Ob 08.uri sva bila na barcelonskem letališču El Prat. Za dve vozovnici  in kos prtljage sva plačala 74 evrov. Ob 11.15 sva imela let iz Barcelone v Treviso. Po uri in 40 minutah letenja sva bila na letališču Antonio Canova v Trevisu ( strošek 78 evrov). Ob 14. uri naju je pobral prijazni voznik GoOptija in naju za 36 evrov dostavil v Ljubljano, kamor smo prispeli ob 16.45 uri.    

1. etapa Malaga - Almogia, 26,5 km

1. etapa  Malaga - Almogia, 26,5 km

20.5.2015 (sreda), Malaga - La Junta de los Caminos - Almogia, 26,5 km,  vreme pretežno sončno, okrog 22 stopinj, opoldne par kapelj dežja,  hoje 7 ur, od 08.15 do 15.15 ure. 

Malaga je lepo mesto. Ulice so obdane s palmami in cvetočimi drevesi, od katerih so mi bila najbolj všeč neka drevesa z modrimi cvetovi, katerih doslej še nisem opazil drugod.

Malaga je lepo mesto

Malaga leži  ob Sredozemskem  morju,  na sloviti obali Costa del Sol. Od Gibraltarja je oddaljena cca 100 km, od afriške obale pa 130 km. Malaga je za Sevillo drugo največje mesto v Andaluziji in šesto največje špansko mesto, ima približno 570.000 prebivalcev.  Mesto je zelo staro, ustanovili naj bi ga že Feničani  v 8. stoletju pred našim štetjem.  Potem je prešla pod oblast Kartagine.  V času med 2.stoletjem pr.n.št. in 6.stoletjem je bila v rokah Rimskega imperija.  V 8.stoletju so jo osvojili Berberi, ki so tod vladali do leta 1487.  Malaga je bila eno izmed zadnjih španskih mest, ki so ga Muslimani morali zapustiti. Le v Granadi so se uspeli obdržati dlje, do leta 1492.

v predmestju Malage

V Malagi se je med drugimi znanimi ljudmi rodil tudi slavni slikar Pablo Picasso. Seveda sva obiskala njegov muzej in si ogledala tudi njegovo rojstno hišo na Plazi de la Merced. Danica se je slikala z njim na klopci pred rojstno hišo  (s kipom seveda). 

kip Pabla Picassa pred njegovo rojstno hišo

V Malagi sva preživela dva dni. Ogledala sva si grad Gibralfaro, ki se dviga na vzpetini nad luko. Nato sva se spustila nazaj v mesto mimo utrdbe Alcazabe, v kateri so se utrdili Mavri in branili mesto pred pirati. Obe mogočni trdnjavi sta bili zgrajeni že v 11.stoletju. Z vrha vzpetine sva imela lep pogled na areno za bikoborbe, ki je bila naravnost spodaj pod nama,   na trgu Plaza del Toro v četrti La Malagueta. 

stadion za bikoborbo v Malagi

Nato sva šla do cerkve svetega Jakoba (Santiago), katera je zgrajena v slovitem španskem slogu mudéjar, ki se je razvil med rekonkvisto in vsebuje krščanske (gotske)  in islamske detajle. Nasploh je po celi Andaluziji pogosto moč videti prepletanje muslimanskih in krščanskih elementov pri stavbah vseh vrst. Španci pri vsakem mestu v opisih  še posebej poudarjajo, katerega leta so ga osvobodili izpod muslimanske oblasti! Vendar pa se po barvi kože in obraznih potezah da videti, da je v dolgih stoletjih prišlo do velikega mešanja krvi, saj ima kar veliko prebivalcev tega območja temno barvo in poteze,  ki so značilne oziroma spominjajo bolj na arabske značilnosti.  Šla sva še do katedrale in si ogledala notranjost, nato pa še rimsko gledališče Teatro Romano.  Za konec sva se napotila še v luko in do plaže, ki je del slovite Costa del Sol. Na njej je bilo že kar veliko kopalcev, najbolj pogumni so se že kopali, čeprav voda ni bila najbolj topla, morda okrog 23 stopinj.

Teatro Romano

plaža v Malagi

Dne 20.5. 2015 ob 08.uri sva pričela najino pot Camino Mozarabe. Pričela sva pred hostelom  Residencia Universitaria San Jose v centru Malage, v katerem sva prebila dve noči. Mesto sva zapustila skozi vrata Puerta de Granada in se napotila v smeri proti severozahodu, proti najinemu prvemu cilju, vasici Almogia. 

dva kraka Camina Mozarabe

Prvi dve uri hoje sva se prebijala po mestnih ulicah proti zahodu. Sledila sva napotkom iz najinega vodnika, šla mimo katedrale po ulici Marmoles, nato po dolgi Lope de Vega, dokler nisva prišla v predmestje Puertosol. Tam sva našla prve rumene markacije. Odslej je bilo malo lažje. Po makadamski cesti sva našla prehod pod avtocesto, ki vodi proti Sevilli. Za nekaj minut sva se ponovno vrnila na asfaltno cesto,  potem je pot zavila levo v breg, med nasade limon in mandarin.  

Kmalu sva prišla do velikega nasada jagod, kjer sta jih dva delavca pravkar obirala. Seveda so nama zadišale, zato sem stopil do lastnika in ga pobaral, ali nama lahko proda eno gajbico. Široko se je nasmejal in nama dejal, da naj jo kar vzameva, plačati pa ni treba nič. Zahvalila sva se za prijaznost in se z dvokilsko gajbico jagod usedla v prvo senco. Dobro kilo sva jih pozobala pri priči, ostale sva spravila v vrečko in na vrh nahrbtnika, da se bova z njimi sladkala pri kosilu.  Kar lep začetek poti. Ko sva pakirala jagode, se je iz edinega oblačka na nebu usul rahel dež. Potegnila sva dežne pelerine na plano in se nekaj minut strmo vzpenjala med nasadi citrusov. Pelerini sta že po par minutah romali nazaj v nahrbtnika, saj je dežek ponehal. Spustila sva se v strugo potoka Arroyo de los Olivos, ki pa je v tem letnem času popolnoma suh. Nato sva se po precej napornem vzpenjanju povzpela  na 400 m nadmorske višine. 

hribovje Montes de Malaga

Takoj za Malago je namreč hribovje Montes de Malaga, katerega je potrebno prečkati na poti proti severu.  Malo pred 15. uro sva zagledala pred seboj prve hiše naselja Almogia, ki so se bleščale vse v  beli barvi. 

Almogia

Že po nekaj minutah strmega spusta po hribu nad vasjo sva bila v baru El Coco, kjer naj bi hranili  ključe zavetišča za romarje - alberga, kot je bilo navedeno v najinem vodniku.  Ključev v baru ni bilo, natakar nama je povedal, da naj pokličeva telefonsko številko, ki je na vratih alberga "La Noria". Storila sva tako in hospitalero je prišel s ključem čez kakih 10 minut. Albergue je tipa donativo - daj, kolikor pač  daš! Midva sva dala 10 evrov. Potem je sledilo klasično romarsko popoldne - tuširanje, pranje prepotenih majic, nogavic in perila. Danica se je lotila pranja, jaz sem skočil v trgovino po zelenjavo za solato, špagete, tuno, pivo, slane mandeljne. S skupnimi močmi sva si pripravila kosilce, nato pa se odpravila na kratek sprehodek po vasi. Almogia je manjši kraj na obronkih hribovja Montes de Malaga, šteje približno 4.300 prebivalcev.  Večinoma se ukvarjajo s pridelavo oljk in mandeljev.  Popoldan je bila siesta, zato ob najinem prihodu na ulicah ni bilo žive duše. Zvečer pa je postalo bolj živahno. 

lep vodnjak v Almogii

V albergu sva bila sama, nobenih drugih romarjev ni bilo za nama. V knjigi obiskov sem opazil, da sta v tem albergu pred tremi dnevi prenočila dva belgijska romarja, pred enim tednom pa en nemški par. Vsi so bili starejši od 63 let. Torej na tem Caminu ne bo prav velike gneče. 

albergue v Almogii

2. etapa Almogia - Antequera, 35,4 km

2. etapa  Almogia - Antequera, 35,4 km

21.5.2015 (četrtek),  Almogia - Villanueva de la Concepcion - Antequera, 35,4 km,  vreme pretežno sončno, 22 stopinj, ob 14.uri nekaj minut dežja,  hoje 10 ur, od 07.15 do 17.15 ure.  

Ker naju je čakala dolga etapa, sva vstala bolj zgodaj. Po zajtrku in kavici, ki sva si jo pripravila v albergu, sva takoj ob svitu krenila na pot. V prve pol ure sva se strmo spustila v dolino, do osamljene kmetije.  Tam sva izgubila markacije. Nad seboj sva slišala promet na cesti, ki vodi od Almogie proti prvemu naselju v najini smeri, kraju Villanueva de la Concepcion. Povzpela sva se do ceste in pot nadaljevala kar po njej. Prvi počitek sva si privoščila po dobri uri in pol hoje, na križišču s cesto, ki vodi na hrib Santi Petri (794m) in proti Ermiti de las Tres Cruces (puščavniški objekt pri Treh križih).  

križišče poti

Ob 11.uri sva bila v majhni vasici Pastelero, kjer sva upala, da bo kak bar, vendar iz te moke ni bilo kruha. V redkem prometu sva nadaljevala pot po asfaltni cesti proti Villanuevi, ki čepi na vrhu griča. Za nama je bilo že skoraj 20 km poti, zato sva se ustavila v enem izmed številnih barov na glavnem mestnem trgu. Naročila sva dve kavi, mixto (pivo z limonada) in malo porcijo pulpo a la gallega (hobotnica po galicijsko - z olivnim oljem in rdečo papriko).   Račun je znašal presenetljivo malo - zgolj 7 evrov. Pri sosednji mizi sva slišala klepetati dva angleška para. Niso bili romarji, pač pa turisti z avtodomom. S seboj so imeli tudi psa.  

Villanueva  de la Concepcion je mestece podobne velikosti kot  Almogia.  Leži pod vznožjem planinskega masiva El Torcal, katerega obiskujejo številni turisti.  Po krajšem počitku sva se odpravila naprej.  Pot je vodila strmo v hrib nad mestom, večinoma med neskončnimi nasadi oljk.  Po makadamski cesti sva se vzpenjala proti sedlu Puerto de las Escarihuelas, ki je približno na višini 950 m. Sredi oljčnih nasadov sva najprej srečala psičko, ki je v gobčku nosila štruco suhega kruha, katerega so ob cesti odvrgli prijazni domačini. Ko naju je zagledala, se je nezaupljivo umaknila s ceste in ves čas gledala za nama. Ko sva šla le nekaj deset metrov naprej, pa so izpod oljk ob cesti k nama na cesti pribevskali majhni, komaj par tednov stari psički.  Skakljali so okrog naju in cvilili ter se dobrikali. Očitno so bili lačni in so želeli, da jima kaj ponudiva. Pobrskal sem po nahrbtniku in našel pol štruce francoskega kruha ter dve konzervi tunine. Odprl sem obe konzervi  in v olje pomočil kruh. Nato sva jim nastavila hrano v senco pod oljko in hitro odšla naprej, da ne bi ves trop mladičev capljal za nama. 

psička pazi na svoje otroke

Ob 15.30 uri sva bila na sedlu, v nacionalnem parku El Torcal de Antequera. Tu je značilen kraški svet. Vrh hriba je poln kamnitih figur, ki jih je ustvarila erozija in oblikujejo neverjetne podobe.   

nacionalni park El Torcal

Na sedlu je večja planota, na kateri so pašniki in tudi nekaj njiv ovsa. Dober kilometer pot vodi po sedlu, nato se strmo spusti proti najinemu današnjemu cilju, mestu Antequera.  Ko sva prišla do roba planote, sva globoko pod seboj že zagledala  snežno bele hiše mesta, ki so se po barvi komajda ločile od apnenčastih skal na masivu El Torcal. Po lepi tlakovani planinski poti sva se strmo spustila v dolino.

Tam je bil večji pašnik z ovcami. Eden izmed mladičkov je obupano iskal svojo mamico. Tekal je od ene skupine ovc do druge in presunljivo blejal. Pa ni imel sreče. Počivala sva vsaj 15 minut, ves ta čas je mladiček iskal mamo, vendar brez uspeha.  Zadnja dva kilometra poti do mesta Antequera sva prehodila po asfaltni cesti.  Nekaj minut po 17.uri sva bila pri prvih mestnih hišah. 

Anteguera

Povprašala sva nekaj mimoidočih, kje je cerkev svetega Jakoba, poleg katere naj bi bil albergue za peregrinose. Napotili so naju na drugi konec mesta. Ko sva prišla do alberga, je bil zaklenjen.  

cerkev sv. Jakoba, vhod v albergue je skozi železna vrata na levi

Zraven njega je bil odprt bar, zato sva se utaborila kar tam. Prijazni barman nama je povedal, da imajo ključ alberga  v sosednji hiše preko ulice. Šel sem tja in pozvonil. Čez kako minuto je prišla neka gospa, očitno je spala (siesta!) . Povedala je, da je mož nekje zunaj in da se vrne tam okrog 19.ure. Kaj sva hotela, nazaj v bar in čakanje. Možakar se je vrnil že ob 18.30 uri in nama odprl albergue, ki se je držal cerkve.  Bil je bolj skromne sorte.  Kopalnica in WC sta bila v drugem objektu na dvorišču cerkve. Za eno noč bo že dobro.

Najprej sva opravila nujne romarske zadeve - preobuvanje v japonke, pranje, tuširanje.  Potem sva se odpravila najprej na  sprehod v mesto in zatem na večerjo, katere v teh španskih barih ni moč pričakovati pred 20.uro. 

Antequera je kar veliko mesto, šteje približno 42.000 prebivalcev.  Mesto imenujejo tudi "srce Andaluzije", ker leži na sredi med večjimi andaluzijskimi mesti Sevillo, Granado, Malago in Cordobo.  Mesto je zelo staro, o čemer pričata dva dolmena (dolmen = kamnito bivališče, votlina, obdana s skalami) iz bronaste dobe. Mimo enega izmed njiju - Dolmen de Menga - naju je naslednji dan vodila pot, a do njega nisva mogla, ker je bil ob zgodnji jutranji uri dostop  še zaklenjen.  

Dolmen de Menga

V času Rimljanov se je mesto imenovalo Antikaria in je bilo pomemben trgovski center, znano predvsem po trgovanju z olivnim oljem.  Leta 716 so mesto osvojili arabski muslimani.  Španski kralji so mesto pogosto napadali, zato so Mavri na hribu nad mestom zgradili veličastno alcazabo (trdnjavo) imenovano Al-Andalus. 

Žal je bila zvečer že zaprta in sva si jo lahko ogledala samo od zunaj. Sva pa posnela nekaj zelo lepih fotografij mesta z njenega zunanjega obzidja.   

mesto Anteguera, gledano z gradu

Španski kralj Ferdinand I je leta 1412 mesto osvojil in glavna ulica v mestu še danes nosi njegovo ime - Calle Infante Don Fernando. V mestu so številne krščanske cerkve in "najina"  cerkvica Santiaga je še najmanjša med njimi. Zelo lepa je cerkev San Francisca, lepe so tudi Avguštinova  in Sebastianova cerkev.  Še posebej pa so domačini ponosni na pročelje cerkve  Real Colegiata de Santa María la Mayor, zgrajene v začetku 16.stoletja. Seveda sva poslikala tudi to. 

  Real Colegiata de Santa María la Mayor

Potem sva šla na večerjo - menu del dia.