18. etapa Hinojosa del Duque - Monterrrubio, 33 km

18. etapa Hinojosa del Duque - Monterrrubio, 33 km 

8.6.2015 (ponedeljek) Hinojosa del Duque - Monterrrubio de la Serena, 33 km, vreme sončno, do 36 stopinj, hoje 8.30 ure, od 07. do 15.30 ure. 

Ponovno je bila na vrsti malo daljša etapa, zato sva vstala bolj zgodaj. Luis je še spal, ko sva se že odpravila na ayuntamiento. Policistu, ki je gledal proti nama na trg in najbrž čakal, da vrneva ključ, sem šel povedat, da je v albergu še en romar in da bo on vrnil ključ, ko bo vstal. Na cerkvi so še vedno gorele luči, ko sva se mimo nje podala proti severnemu izhodu iz mesta. Danes naju čaka 33 kilometrov poti po valovitem terenu, brez kakšnih naselij vmes in menda tudi brez studencev. Obeta pa se zelo vroč dan, preko 35 stopinj. Ko se je izza sveže preoranih gričkov, na katerih so bila polja pšenice, pojavilo sonce, sva že spešila po asfaltni cesti A-3279, ki vodi iz mesta. Kmalu pa sva zavila na kolovozno pot, ponovno eno izmed starodavnih gonjaških poti - Veredo de la Cruz de Correa. 

pot Vereda de la Cruz de Correa

To je pokrajina Los Pedroches, za katero so značilne farme prašičev, obdane z žitnimi polji. Veliko je hrastovih dreves. Hrastov žir je jeseni priljubljena hrana prašičev, ki se takrat prosto pasejo zunaj. Za sedaj so še v ogradah. Vsa posestva so obdana z žičnimi ograjami vseh tipov, pri vsakem vhoda na kmetijo so opozorilne table, ki opozarjajo, da gre za privatno posest in da je prehod prepovedan. Ponekod morava prečkati posamezna posestva. V takih primerih si morava odpreti vrata ograje in jih za seboj ponovno skrbno zapreti, da živina, ki se pase znotraj ograje, ne bi uhajala na prosto. 

Sledi precej dolgi odsek poti po bolj ravnem delu, kjer so na obeh straneh poti raztresene redke kmetije. Na posušenih travnikih se pasejo ovce, koze in prašiči, govedo je tod bolj redko. Na lepem naju prehiti kolesar na gorskem kolesu. Seveda se pozdravimo. Dober kilometer naprej, pri neki kmetiji, kjer trop ovčarskih psov leta naokrog velikega tropa ovac, tega kolesarja ponovno dohitiva. To pot hodi zraven kolesa in ves čas nekaj čeblja v španščini. Slabo ga razumem, govori veliko in zelo hitro. Vprašam ga, ali je kolo v okvari ali morda predrta zračnica. Pravi, da ne, da je čakal naju, da nama pomaga priti mimo ovčarskih psov, ki so lahko kar nevarni za mimoidoče, če jih ne znajo umiriti ali odgnati. Ko pridemo mimo zadnjih kmetij, se Francisco, kot nama je povedal, da mu je ime, ponovno usede na kolo in odpelje naprej. 

Okrog 12.ure sva prišla do železniške proge, ob kateri so opuščene čuvajnice in manjše železniške postaje, na katerih danes hitri vlaki ne ustavljajo več. Nekaj časa sva hodila po levi strani proge, potem sva prišla do rečne struge. To je precej velika reka Zujar, ki pa je v tem letnem času bolj podobna verigi jezerc. Le na posameznih mestih v strugi je voda, ponekod so tudi bolj globoki tolmuni. Večji deli struge pa so suhi. 

Camino vodi s hriba, kjer je posejanih nekaj kmetij, navzdol do struge reke, jo prečka, potem pa se strmo povzpne na hrib na drugi strani reke. Varianta poti, ki je uporabna pozimi, ko je reka Zujar visoka tudi preko enega metra, gre naokrog po asfaltni cesti in preko mostu. Tam je tudi kolesarska varianta Camina za ta del poti. Sledil je dolg in vroč vzpon na vrh griča, na katerem je spomenik in križ - Alcantarillas Shrine. Pri križu sva za par minut odložila nahrbtnike in počivala. 

Ozirala sva se nazaj po prehojeni poti, da bi videla, ali nama Luis s konjem že sledi. Ni ga bilo videti. Očitno rad dolgo spi. Od križa se spustiva navzdolo po hribu in ponovno na naslednji hrib, na vrhu katerega je lepo urejena hacienda. Malo pred to kmetijo prideva do asfaltne ceste, ki vodi proti Monterrubiu. Do tja imava še 8 kilometrov hoje po razbeljenem asfaltu. Vmes bova prečkala tudi mejo Andaluzije in prešla v pokrajino Extremadura. Ostala sva brez vode in zadnji dve uri bosta najbolj vroči del dneva. Hudo bo. 

Ko sva korakala dober kilometer poti po asfaltu, sva okrog 13.ure v daljavi opazila kolesarja, ki je vozil proti nama v rahel klanec. Na balanci je imel na vsaki strani po eno veliko plastično vrečko, zato ga je na cesti zanašalo levo in desno. Ves začuden sem sredi te prazne pokrajine gledal kolesarja, ki se vozi naokrog z nakupom iz trgovine. Naenkrat mi šine v glavo misel: "Kaj če je to zopet tisti Francisco, ki sva ga srečala dopoldan? In nama pelje vodo?" Hitro smo bili skupaj in izkazalo se je, da na kolesu res sedi Francisco. Ustavil se je ob nama in pričel odpirati vrečke. V prvi vrečki je imel dvokilsko vrečko ledu in mi jo je dal, češ naj si malo ohladiva vroče glave in telo. V drugi vrečki je imel coca-cole za vse tri in dve litrski plastenki vode. Vse to je vozil 8 kilometrov daleč iz Monterrubia, da bi nama pomagal prehoditi še zanje kilometre poti v tej neznosni vročini. Nisva mogla verjeti, da taki ljudje sploh še obstajajo. Hotel sem mu plačati nakupljeno pijačo. Pa ni maral ničesar slišati o tem. Hladila sva se z ledom, pila hladno pijačo in klepetala z njim. Povedal je, da trenira za državno prvenstvo veteranov v gorskem kolesarjenju, zato vsak dan prevozi pot od Hinojose do Monterrrubia in nazaj. Dobro ve, da je v tej vročini težko hoditi in nositi težak nahrbtnik, zato nama je želel pomagati. Zahvalila sva se mu za vso prijaznost in se poslovila od njega. Zaradi njega sva precej lažje prehodila vročih zadnjih osem kilometrov po asfaltu. Ne samo zaradi okrepčila, tudi zaradi prijetnega občutka, da so na svetu še dobri ljudje, ki jim je mar za bližnjega. 

neverjetno dobrosrčni Francisco nama je pomagal z vodo

Čez dober kilometer sva prečkala mejo med Andaluzijo in Extremaduro. To se je takoj poznalo tudi na cesti. Od meje naprej je bila plast asfalta mnogo tanjša in mnogo bolj obrabljena. Asfalt je bil že razpokan, ob robu ceste je iz njega poganjala trava. Prometni znaki so bili stari in nekateri že povsem zarjaveli. Spremenila se je tudi oznaka ceste. Doslej je bila ceste oznaka A-xxxx, od meje naprej pa EX-211. Ob cesti so bili kilometrski kamni, s pomočjo katerih sva spremljala, koliko poti nama še preostaja. 

Nekaj minut po 15. uri sva prišla do prvih hiš na obrobju mesta. Vendar sva se morala skozi mesto vzpenjati še dobre četrt ure. Monterrubio namreč leži razpotegnjen na hribu in center mesta je precej višje od prvih hiš na obrobju.

Monterrubio de la Serena

V Monterrrubiu ni zavetišča za romarje. Na listku s seznamom prenočišč na poti, ki mi ga je dal Nizozemec Gert-Jan v Cerru Murianu, je bil naveden hostal Vaticano. Po nekaj minutah kroženja po praznih mestnih ulicah sva s pomočjo nekaj otrok našla ta hostal. Šel sem k šanku povprašat za ceno in drugo, kar naju je zanimalo. Lastnik lokala je povedal, da je cena za sobo z dvema ležiščema 38 evrov, brez zajtrka. Ni malo. Povprašal sem, ali je v sobi TV, klima in wifi. Klime ni, wifija ni. Zdelo se mi je predrago, zato sem povprašal, ali je v kraju še kaka druga možnost za prenočitev. Povedal mi je, da je za cerkvijo še en hotel, ampak ni prepričan, ali imajo še prosto. Tam je tudi klima in wifi. Zahvalil sem se za informacijo, nato sva odšla proti bližnji cerkvi. Danica je seveda takoj pričela fotografirati številna gnezda štrkov na zvoniku cerkve. 

cerkev v Monterrubiu

Sam pa sem vrgel nahrbtnik k steni pred vrati hotela Coto de la Serena in šel v hladno recepcijo povprašat, kako je s prenočitvijo pri njih. Receptor me je najprej vprašal, ali imava rezervacijo. Ko sem odvrnil, da ne, je povedal, da pričakujejo skupino kolesarjev. Nato je nekaj časa brskal po računalniku, končno pa ugotovil, da še ima eno sobo prosto. Stala bo 28 evrov, ker imajo za peregrinose poseben popust. Soba ima klimo, wifi pa dela dobro v recepciji, morda pa za silo tudi tudi v sobi. Odlično! Dogovorila sva se še za kosilo pri njem. Rekel nama je, da naj pohitiva, ker bodo kuhinjo zaprli vsak trenutek. Tako sva samo odložila stvari v sobo in se vrnila v restavracijo. Menu del dia je bil sicer malo dražji kot običajno - 11 evrov, a je bil vreden vsakega centa. Danica je za drugi krožnik dobila ribice boucherones, meni je prinesel solomillo de cerdo. Sicer ne tako velike porcije kot prejšnji dan v Hinojosi, a vseeno sva se oba do sitega najedla. 

hotel Coto de la Serena v Monterrubiu

Monterrubio de la Serena je manjše mesto na jugu pokrajine Estremadura, v provinci Badajoz. Šteje dobrih 2.500 prebivalcev, leži pa na višini 557 metrov nad morjem. Mesto je znano predvsem po odličnem olivnem olju, katerega stiskajo v več oljarnah, ki so v tem mestu. Poleg tega so znani še po ovčjem siru, pršutu in vinu. Tudi v Estremaduri je veliko nasadov oliv. Menda 15% vseh španskih oliv pridelajo v tej pokrajini. Videla sva ogromno novih, mladih nasadov. Seveda so vsi opremljeni s kapljičnim zalivanjem, medvrstne razdalje pa so običajno večje, da lahko vse obdelujejo strojno. Najbrž so za izgradnjo teh novih nasadov znali pridobiti tudi evropska sredstva. Pokrajina je mnogo bolj revna od Andaluzije, a se počasi le razvija. Kmetijstvo in turizem sta njihovi glavni orožji. 

Po kosilu sem se odpravil v trgovino po nakupih. Potrebovala sva nekaj sadja za naslednji dan, pa tudi pivo in pistacije za hrustanje ob gledanju televizije. Ko sem se vrnil iz trgovine, so pred hotelom že posedali tisti kolesarji, na katere je čakal receptor ob najinem prihodu. Ponovno sva jih srečala zjutraj, ko sva se odpravljala na pot. Tudi oni so si takrat že pripravljali prtljago in jo obešali na kolesa. Kasneje čez dan jih nisva več srečala. Kaže, da so potovali v drugi smeri kot midva.