9. etapa Alcala La Real - Alcaudete, 27 km

9. etapa Alcala La Real - Alcaudete, 27 km

29.5.2015 (petek) Alcala La Real - Ventas del Carizal - Alcaudete, 27 km, vreme sončno, 31 stopinj, hoje 7 ur, od 08.30 do 15.30 ure. 

Po zajtrku sva zapustila mesto in se po kmetijski cesti napotila skozi nepregledne nasade oljk. Pot se je v glavnem ves čas spuščala, vse do 13 km oddaljenega kraja Ventas del Carizal. Večkrat sva se obračala in za seboj opazovala grad nad Alcalo, katerega sva še dolgo lahko videla za seboj. Kaj kmalu sva prišla do nasada češenj, ki so bile posajene vmes med olivami. Bile so zrele in veje so se šibile pod sladkimi sadeži. 

pogled nazaj - grad La Mota

nasad češenj

Takoj sem vrgel nahrbtnik na tla, poiskal večjo vrečko in jih na najbližji hrustavki nabral kake tri kile. Pa se na drevesu sploh ni poznalo! Oba sva se nazobala svežih češenj do sitega, šele potem sva se odpravila naprej. Nekaj minut čez 9.uro sva prišla do zanimivega križišča, kjer se križajo evropske pešpoti E-4, E-7 in E-9, pa tudi neka lokalna kolesarska pot teče po eni izmed poti. 

križišče številnih evropskih pešpoti

Najin Camino je nekaj časa tekel skupaj s potjo E-9, potem smo krenili vsak po svoje. Potem smo morali prečkati magistralno cesto N-432. Pešpot gre spodaj pod cesto, pod mostom, po cevi, skozi katero ob deževju teče hudournik ali rečica Barranco de las Albarizas ali nekaj podobnega. Pot je bila skoraj neprehodna. Nanošene kamenje, veje in debla, visoka trava, robide, koprive. Na srečo je bil tak teren le nekaj metrov na obeh straneh ceste, na drugi strani sva kmalu prišla na kmetijsko cesto skozi nasad oljk. 

Sredi nasada sva markacije izgubila. Nekaj časa sva jih poskušala najti, potem pa sva šla kar na cesto N-432 in po njej proti vasi. Še pred vasjo so se nama pridružile tudi markacije. Nekaj minut čez 11.uro sva bila v naselju Ventas de Carizal. Čas je bil za prvi daljši počitek.

Med potjo se običajno ustaviva le za par minut. Požirek vode z dodatkom magnezija, za par minut odloživa nahrbtnike, včasih tudi sezujeva čevlje in nogavice ter se uleževa. Še preden pa se popolnoma ohladiva, že hitiva naprej. Ko pa prideva v naselje, greva v prvi bar na kavico, mixto ali pivo in si privoščiva pol ure ali uro počitka. Na tem Caminu so naselja običajno oddaljena po 2-3 ure hoje, včasih še več. To nama ravno ustreza. Sredi naselja sem vprašal dve pohodnici, kje je najbližji bar. Pokazala nama je za prvi vogal in res sva tam našla bar z orjaško teraso, na kateri je bilo vse polno miz. En natakar je delal za šankom, lastnik in kuhar pa sta pripravljala velik roštilj. Očitno bo popoldan tam neka veselica in pričakujejo množico ljudi. Naročila sva mixto in malo poklepetala s prijaznimi domačini. Zanimalo jih je, od kod sva, koliko prehodiva na dan in kako težke nahrbtnike imava. Ko sem povedal, da je moj težak običajno okrog 12 kil, tisti od Danice pa najmanj 8 kil, so kar zažvižgali. Malo sem pogledal za svežimi vremenskimi podatki na wifi, potem pa naprej. 

Tudi del poti od Ventas de Carizala proti Alcaudete je ves čas potekal skozi nasade oljk, le da se je pot ves čas zlagoma vzpenjala. Malo pred 14.uro sva pred seboj že zagledala lepo urejeno počivališče s fontano, zeleno trato, igrali za otroke in bazenčki. 

Potem sva šla mimo sanktuarija Nuestra Senora de FuenSanta in skozi res lepo urejen park proti centru mesta. Na klopci v parku sva si privoščila počitek, vključno s sezuvanjem pohodnih čevljev in zobanjem češenj iz vrečke. 

Do glavnega trga z mestno hišo je bilo še slabe pol ure hoje. Neki mimoidoči naju je usmeril v desno in po dolgem ovinku sva res prišla pred mestno hišo. Po podatkih iz mojega vodnika naj bi bil v tem kraju albergue v športnem parku (polideportivo). Šel sem na policio local, kjer me je dežurni policist napotil v smeri proti slabih 15 minut oddaljenemu športnemu kompleksu. 

Tam sva poiskala hišnika, da bi nama odprl albergue. Hišnik je šel z nama v športni kompleks in nama ves čas razlagal, da to ni albergue, da ni nobenih postelj. Želel sem, da mi vseeno pokaže prostor, ki naj bi bil namenjen romarjem. Peljal me je v garderobo. Tam so bili tuši in WC, pa garderobne omarice in lesene klopi. Povedal je, da nekateri romarji tam prenočijo, na klopeh ali pa na tleh. Resda ni najbolj udobno, je pa zastonj. Zahvalila sva se mu za prijazno pojasnilo in mu povedala, da je za naju vseeno malce preskromno in da bova raje poiskala kak poceni hotel. 

Z razumevanjem nama je svetoval hotel Rua Sueda, prav tega pa je priporočal tudi moj vodniček. Tako sva brez obotavljanja sledila njegovim napotkom in hotelček z lahkoto našla, le nekaj metrov proč od parka, skozi katerega sva prišla v mesto. Če bi šla takoj iz parka v ta hotel, bi si prihranila dve uri časa in kakih 5-6 kilometrov hoje po mestu gor in dol. Pa nič ne de, saj sva prišla v Španijo, da bi hodila. Ko sva prišla v hotel, sem pri recepciji že srečal Wolfganga. Tudi on in Avstrijska sta že prišla in si izbrala isti hotel za prenočitev. Udobno sva se namestila v sobi, potem pa na kosilo. Tega sva naročila kar v hotelu in postregel nama je lastnik osebno.

Castillo de Alcaudete

Alcaudete je manjše mesto od Alcale, ima dobrih 11.000 prebivalcev. Na vzpetini nad mestom je prav tako mavrski grad - Castillo de Alcaudete, le da je ta bil zgrajen kasneje, v 11.in 12.stoletju. Poleg gradu je še cerkev Santa Maria la Mayor, zgrajena že v 15.stoletju in dograjevana vse do 17.stoletja. Cerkev ima mogočen zvonik, s katerim kar skriva grad za seboj.

cerkev Santa Maria la Mayor

Nadmorska višina kraja je le še 676 metrov, torej sva se že kar precej spustila nazaj v dolino. Ponoči je med 03. in 05.uro močno deževalo in nekoliko se je shladilo.