20. etapa Castuera - Campanario, 23 km

20. etapa Castuera - Campanario, 23 km 

10.6.2015 (sreda) Castuera - Campanario, 23 km, vreme sončno, 32 stopinj, hoje 5 ur, od 07.30 do 12.30 ure.

Od Monterrubia do Campanaria je predvidena samo ena etapa v dolžini 39 km. Zaradi hude vročine, ki vlada v Estremaduri v teh dneh, vsak dan presega 35 stopinj, pa tudi zaradi dejstva, da med kraji praktično ni nobene možnosti za oskrbo z vodo, sva etapo razdelila na dva dela. Danes naju čaka drugi del, pot po gričevnati pokrajini La Serena do mesteca Campanario. Že prejšnji večer sva si pogledala, kod vodi pot iz Castuere. Šla sva preko Plaza Espana, proti manjšemu parku in mimo bencinske črpalke. Kmalu sva bila na cesti, ki vodi iz mesta proti severovzhodu. Prehiteli sta naju dve domačinki, ki sta šli na jutranji sprehod, drugače pa je bila cesta popolnoma prazna. 

španska ravnica brez konca - mezeta

Kmalu je asfaltna cesta prešla v makadamski kolovoz. Označen je s tablo - Vereda del Camino de Don Benito. Očitno je to zopet ena izmed poti, po kateri so gonili živino v mesto Don Benito. Okrog naju so pretežno polja žita, večina njiv je že požetih. Na poljih so redki stari hrasti, kmetije so še bolj redke in ponavadi daleč od ceste. Na poljih je ogromno kamenja, a le na redkih njivah opaziva kopice kamenja, ki kažejo, da so skušali njive očistiti vsaj večjih skal. 

Prideva do železniške proge in nekaj časa hodiva ob njej. Železniške postaje ob tej progi so opuščene, a vlaki še vedno vozijo po njej. Najbrž gre za hitre vlake, ki tod ne ustavljajo. Za nekaj časa se oddaljiva od proge in hodiva po valoviti pokrajini, posejani s polji. Par kilometrov pred mestom Campanario ponovno prečkava železniško progo. Pot vodi v manjši hrib, ob poti je večji kamnolom, kjer režejo granit.

Ob 12.30 uri prideva do prvih hiš Campanaria. Opazim, da imajo obcestno razsvetljavo, ki energijo dobiva iz sončnih celic, ki so nameščene na vsakem stebru. 

Campanario, kjer ulice osvetljujejo s sončno energijo

V mestu kreneva v prvi bar in se okrepčava. Povprašam birta, kje bi se dalo poceni prenočiti in da mi vizitko za pension Malay. Pove, da je to praktično edina možnost v tem mestecu in da morava iti kar naprej skozi mesto po glavni cesti, na krožišču na koncu mesta pa bova našla ta penzion. Ravnala sva se po tem nasvetu in res našla penzion zraven bencinske črpalke, na drugi strani križišča, koder se odcepi cesta proti Villanuevi de la Serena.

mestna hiša v Campanariu

Na zaprtih vratih penziona je bila telefonska številka in iz bara na drugi strani ceste so mi kazali, naj pokličem to številko. Storil sem tako in oglasil se mi je nek možakar in rekel, naj počakam 10 minut, do bo nekdo prišel odpret. Res je čez 10 minut prišla neka mlajša, kar lepa ženska in nama odprla. Vstopili smo v stanovanje, ki ga očitno oddajajo kar na črno. Pobrala nama je 36 evrov, brez vsakega računa, dala daljinec za mini televizorček, ki je visel tik pod stropom, potem pa odšla. Sobica je bila majcena, sanitarije so bile na hodniku. Ostale sobe so bile prazne, kuhinja pa zaklenjena. Za eno noč bo že. Presenetila me je le cena, saj sva za hotel s precej večjim udobjem (klima!) v Monterrubiu plačala manj. Danica se je spravila k pranju, sam pa sem stopil v mesto pogledat, če je morda odprta kakšna trgovina, čeprav je bil čas sieste. Vrnil sem se dober kilometer nazaj do centra mesta in krožil okrog glavnega trga, a bilo je vse zaprto. Vrnil sem se nazaj proti "domu". Ko pridem do križišča pred penzionom, se spomnim na bencinsko črpalko. Stopim tja in res imajo tudi mini trgovinico. Kupim litrsko pivo, dvolitrsko fanto in nekaj kruha. V nahrbtniku imam še nekaj sira in salam, dovolj bo za prvo silo. V kopalnici je topla voda, kavice pa tudi imava še nekaj. Zajtrk bo. 

Popoldan se odpraviva na krajši sprehod po mestu. Campanario ima malo preko 5.000 prebivalcev. Pogledava si cerkev iz XV.stoletja - Nuestra Señora de la Asunción, drugega pa ni kaj videti, zato sva kmalu spet v sobi. Počitek.