14. etapa Cordoba - Cerro Muriano, 23 km

14. etapa,   4.6.2015 (četrtek) Cordoba - Cerro Muriano, 
23 km, vreme sončno, 37 stopinj, hoje 6.30 ure, od 07.30 do 14. ure. 

Po dnevu počitka je bilo kar malo lažje pričeti s hojo. Dobro uro sva hodila po mestnih ulicah Cordobe. Pot je vodila po mestnih farah od cerkve do cerkve. Ena izmed njih je bila tudi cerkev Santiaga, patrona najine poti. 

cerkev Santiaga v predmestju Cordobe

Markacije so bile pogoste, a vendar sva na posameznih mestih spraševala domačine za pravo pot, da ne bi po nepotrebnem preveč blodila po mestu. Ulice so bile za razliko od prejšnjega večera prazne, turistov še ni bilo na spregled. Le redki domačini so hiteli v službo, pridni smetarji pa so pobirali smeti in pometali ulice. Ko sva se ravno prav ogrela, sva zapustila mesto in krenila po rekreacijski potki v blažji hrib. 

Tu sva srečevala jutranje tekače in posamezne sprehajalce, ki so vodili na jutranji sprehod svoje kužke.Ob 09.30 uri sva prišla v primestno naselje Doña Manuela. To je precej novo naselje vrstnih in enodružinskih hiš, med njimi so tudi prave vile. Pločniki in zelenice so brezhibno urejeni, ulična razsvetljava je nova, nov je tudi asfalt, povsod rože. 

Doña Manuela

Le markacij nobenih. Kot da župan mesta ne mara, da bi mu mazali po kandelabrih in ograjah. Vsakih nekaj minut sva pri domačinih preverjala ali sva še na pravi poti. Vsi so naju prijazno usmerjali v pravo smer. Ko sva na nekem križišču postavala in se ogledovala, naju je z nekega balkona poklicala ženska srednjih let in nama z roko pokazala, kam morava. 

Kar oddahnila sva si, ko sva zapustila to moderno mestece in se pričela po pravi planinski poti vzpenjati v hribovje, ki se pričenja takoj za mestom. To je hribovje Sierra Morena. Čezenj vodi stara rimska cesta, ki je povezovala rimski mesti Cordubo in Augusto Emerito (danes Merida). Kasneje je po isti trasi potekala gonjaška pot Canada Real Soriana, danes pa je na njej Camino in tudi planinska pot GR-40. Precej sva si pomagala z markacijami te planinske poti. 

Sierra Morena

Ko sva se vzpenjala visoko v hrib, sva večino časa hodila pod daljnovodom. Malo višje v hribu so bili delavci elektropodjetja, ki so ravnokar menjavali stebre daljnovoda. Starejše in šibkejše stebre so menjavali z bolj robustnimi. Na nekem mestu sva morala počakati, da so žice potegnili nazaj v višino in jih učvrstili na stebru, preden sva lahko prečkala pod njimi. Ob poti sva videvala hraste plutovce (quercus suber), s katerih so pred nedavnim olupili skorjo. Menda lahko to na enem drevesu storijo tudi do dvajsetkrat v življenjski dobi drevesa. Plast plutovinaste skorje je lahko debela tudi do 20 cm. Španija je drugi največji pridelovalec plute na svetu, pred njo je le Portugalska. 

hrasti plutovci so oskubljeni na sveže

Ob 13.uri sva bila pri prvih hišah mesteca Cerro Muriano. Mestece (2.080 prebivalcev) leži na nadmorski višini 520 m in je nekakšno klimatsko zdravilišče za območje Cordobe. V naselju je veliko majhnih hišic, ki so verjetno vikendi prebivalcev Cordobe. Ustavila sva se v restavraciji na začetku naselja in si v senci na vrtu malo ohladila razgreto telo. 

Cerro Muriano

Vročina je tudi danes neznosna. Po odhodu iz lepo hladne restavracije sva šla iskat privatni albergue, ki ga v tem naselju vodi nek Nizozemec. Kilometer ali dva pred mestom sva na nekem drevesu našla letak, na katerem je bila opisana pot do alberga in navedena tudi telefonska številka. Vendar nama ni bilo potrebno klicati po telefonu za podrobne informacije. Po napotkih z letaka sva albergue kmalu našla v manjši ulici, levo s poti Camina, slab kilometer oddaljen od centra mesta. Gostitelj Gert-Jan naju je zelo prijazno sprejel in nama predstavil tudi svojo ženo Mario Suzanno in sina, ki je bil ravno na počitnicah pri njima. Povedal nama je, da je že nekaj let v penziji in da je pred leti večkrat opravljal delo hospitalera - prostovoljca  v raznih albergih na poti Camino Frances in Via de la Plata. Ko pa je šla v pokoj tudi njegova žena, se je odločil, da bo kupil manjšo hišo v Cerro Murianu in tam odprl manjši albergue. V Španiji prebivajo od marca do oktobra, čez zimo so doma na Nizozemskem. Pri vodenju alberga mu pomaga tudi prijatelj Pieter, katerega sva prvič srečala že v Baeni. Sedaj sva ga zopet srečala v tem albergu. Prišel je proti večeru, ko se je vrnil iz mesta. Pokazal nama je najino sobico in povedal, kje so sanitarije. Ponudil nama je tudi souporabo letne kuhinje, vendar s pripombo, da zvečer ne bo prosta, ker dobijo goste in jo bodo uporabljali sami. 

privatni albergue premore tudi bazen

Glede cene je povedal, da je donativo, naj sama dava v škatlico na mizi, kolikor misliva, da bo prav. Hrane pa nama žal ne more ponuditi, saj ne mara domačim barom in restavracijam odžirati posla. Že tako ga postrani gledajo, ker večina pohodnikov na poti Mozarabe v zadnjem času prespi pri njem. Pokazal nama je tablo na steni, na kateri ima fotografije vseh, ki so v zadnjih treh letih prespali pri njem. Poslikal je tudi naju dva in povedal, da bo že naslednji dan tudi najine fotke nalepil na steno. Ponudil nama je, da se lahko okopava v njihovem bazenu, vendar sva odklonila. Po tuširanju sva se odpravila na kosilo v mesto. Izbrala sva si restavracijo Casa Bruno na desni strani glavne mestne ulice tik pred izhodom iz mesta. 

restavracija Casa Bruno

Naročila sva menu del dia. Medtem ko sva jedla, so v restavracijo pričeli prihajati številni vojaki v uniformah. Od gostilničarja sva izvedela, da je v bližini mesta velika kasarna Guardie Civil, v kateri se šolajo vsi novinci v tej polvojaški organizaciji. Tam je lociranih več tisoč pripadnikov te službe. Do kasarne vozijo lokalni avtobusi, s katerimi hodijo domačini na delo v kasarno - kuharji, snažilke, vrtnarji. Domačini kar dobro živijo zahvaljujoč tej kasarni, saj so številni tudi obiski svojcev, ki pustijo nekaj denarja v trgovinah in restavracijah naokrog. Guardia Civil je vojaška formacija, ki pa ima policijska pooblastila. Po svojih pristojnostih je podobna karabinjerjem v Italiji ali žandarmeriji v Franciji. Pripadniki Guardie Civil živijo v glavnem v kasarnah in opravljajo delo v okolici mest, na avtocestah in v lukah. Policia local se ukvarja s prekrški, manjšimi delikti, preventivo, prometno varnostjo in zbiranjem podatkov. Kriminal v mestih pa raziskuje Policia Nacional. Pripadniki le-teh delo opravljajo v civilu in jih skorajda ne vidiš. Zvečer sva se še malo pogovarjala s hospitalerom Gertom. 

hospitalero JanGert s soprogo Mario

Popoldan mi je namignil, da ima idejo, kako bi lahko skrajšala 39 km dolgo etapo od Villaharde do Alcaracejosa, brez naselja vmes, ki naju je čakala čez dva dni. Predlagal nama je naslednjo možnost. Prehodiva naj prvih 20 km poti in nato pokličeva taksi iz Villaharte, da pride po naju in naju zapelje nazaj v Villaharto. Naslednje jutro naju taksi zopet odpelje do točke, kjer sva zaključila s hojo prejšnji dan, pa nadaljujeva pot od tam. Če pa nisva tako zagrizena romarja, da bi želela sama prehoditi vsak meter poti, pa naju lahko taksi odpelje do točke, kjer cesta seka Camino in pričneva s hojo na kilometru 19. Vprašal sem ga, če je možno kje med potjo obnoviti zaloge vode in pokazal mi je točko na zemljevidu, kjer naj bi bil vodnjak ob poti. Potem mi je izročil še seznam vseh možnih prenočišč na celotni relaciji do Meride. Z njim menda postreže vsem romarjem, ki prespijo pri njem. Dobila sva še zemljevid z vrisanimi "taksi variantami" za etapo do Alcaracejosa in tudi za 32 km dolgo etapo od Hinojose del Duque do Monterrubia, kjer prav tako med krajema ni nobenega naselja niti vode.