24. etapa San Pedro de Merida - Merida, 17 km
13.6.2015 (sobota) Amalia - San Pedro de Merida, 17 km, vreme delno oblačno, 37 stopinj, hoje 4,30 ur, od 07.30 do 12. ure.
Pot od San Pedra do Meride je precej dolgočasna. V glavnem ves čas hodiva ob avtocesti, naokrog pa so živinorejske farme, od katerih prihajajo precej sumljive vonjave. Po dobri uri hoje se pričenjava bližati vasi Trujillanos. Pogledam nazaj in na drugi strani avtoceste vidim konjenika, ki jaha proti nadvozu preko avtoceste. Od daleč sicer ne vidim dobro, a zdi se mi, da je konj zelo podoben Greyu. Tudi možakar na konju je močne postave.
Pa ne, da je Luis en dan počival in da sva zopet pred njim. Ko čez nekaj minut ponovno pogledam nazaj, sta konj in jezdec že tesno za nama. Res je Luis. Kmalu naju dohitita. Nekaj časa hodimo skupaj in klepetamo. Pove nama, da je sinoči prespal na neki konjski farmi, kjer ima znanca. Povabi naju na kavico v Trujillanos.
 |
| ponovno Luis in Grey |
Pa ne, da je Luis en dan počival in da sva zopet pred njim. Ko čez nekaj minut ponovno pogledam nazaj, sta konj in jezdec že tesno za nama. Res je Luis. Kmalu naju dohitita. Nekaj časa hodimo skupaj in klepetamo. Pove nama, da je sinoči prespal na neki konjski farmi, kjer ima znanca. Povabi naju na kavico v Trujillanos.
Ko pridemo na glavni vaški trg, je bar tam zaprt. Domačini nas pošljejo daleč iz centra v neki hogar pensionista - dom ali klub upokojencev, ki naj bi bil odprt. Res najdemo ta klub, v njem pa možakarje, ki so prišli na jutranjo dozo žganjice. Pred klubom mi Luis ponudi, da naj zajaham Greya, če se želim slikati z njim. Seveda takoj zlezem na konja. Grey je ves vesel in hoče kar oditi z menoj na hrbtu. Luis ga komaj ustavi.
Ko vstopimo v lokal, naročimo kavice. Luis naroči še sendvič, pravi, da še ni zajtrkoval. Malo se pogovarjamo o prehojenih caminih. Povem mu, da si želim ogledati še Toledo in Avilo. Luis mi na papir načečka nekaj lepih poti, ki jih še nisem prehodil. Med njimi so Via Lana, Camino de Madrid in neka portugalska varianta po dolini reke Duero. Njemu se nikamor ne mudi, zato poravnam račun in z Danico odideva naprej. On ne gre v Merido, mestu se bo izognil. Pravi, da je v mestih težko s krmo za konja. Ko sva zunaj, se poslovim še od Greya. Za slovo mu pustim malo kruha. Pojesti ga ne more, ker ima zvezan gobec. Danica poslika zvonik vaške cerkve, na katerem je vse polno gnezd štorkelj.
 |
| Grey bi kar šel z menoj na pot |
Ko vstopimo v lokal, naročimo kavice. Luis naroči še sendvič, pravi, da še ni zajtrkoval. Malo se pogovarjamo o prehojenih caminih. Povem mu, da si želim ogledati še Toledo in Avilo. Luis mi na papir načečka nekaj lepih poti, ki jih še nisem prehodil. Med njimi so Via Lana, Camino de Madrid in neka portugalska varianta po dolini reke Duero. Njemu se nikamor ne mudi, zato poravnam račun in z Danico odideva naprej. On ne gre v Merido, mestu se bo izognil. Pravi, da je v mestih težko s krmo za konja. Ko sva zunaj, se poslovim še od Greya. Za slovo mu pustim malo kruha. Pojesti ga ne more, ker ima zvezan gobec. Danica poslika zvonik vaške cerkve, na katerem je vse polno gnezd štorkelj.
 | |
| Trujillanos |
Potem kreneva po prašni cesti med polji proti Meridi. Ob 11.30 uri prideva do predmestja Meride. Na začetku mesta je lepa gotska kamnita kapela Iglesia de Nuestra Senora de la Antigua in za kratko vstopiva vanjo. V senci je prijetno hladno, zato se nama ne mudi nikamor. Potem slediva markacijam v center mesta.
 |
| Merida - Iglesia de Nuestra Senora de la Antigua |
Merida je veliko mesto, šteje okrog 60.000 prebivalcev. Od Seville je oddaljeno cca 180 km, od Madrida pa 340 km. Mesto je ustanovil rimski cesar Oktavij Avgust leta 25. Leta 712 so ga osvojili Mavri, ki so bili gospodarji Meride do leta 1230, ko so jih Španci prepodili nazaj proti jugu. Merida je bilo pomembno rimsko mesto (ime Emerita Augusta), o čemer pričajo številni dokaj dobro ohranjeni spomeniki. Na poti proti centru sva se ustavila pri akveduktu de los Milagros in si ogledala tudi hipodrom, sicer le skozi ograjo.
 |
| rimski akvedukt v Meridi |
Potem sva se skozi center mesta napotila proti reki
Guadiana. Še izpred dveh let, ko sem skozi Merido hodil po poti Via de
la Plata, sem se spomnil, da je mestni albergue ob reki, blizu rimskega
mostu.Ko sva prišla do mavrske trdnjave Alcazabe, sva se obrnila ob reki navzgor in kmalu srečala prve romarje. Ko srečaš koga v natikačih in švic-majici, ni treba kaj dosti ugibati - to je peregrino. Tu sva srečala tri nemške upokojence, ki so se od alberga že odpravili na ogled mesta. Kmalu sva bila pri albergu.
Po telefonu sem poklical hospitalera in čez nekaj minut nama je odklenil. Ko naju je popisal in nama odtisnil žige v credential, mi je pokazal, kje naj skrijeva ključ alberga, ko bova šla v mesto. Ključ je obešen na pisarniški sponki. Potem ga porineš v luknjo v zidu pri oknu poleg vrat, tako da iz zidu štrli samo sponka, ključa pa ni videti. Zvito. Potem sva šla v mesto. V mestu je polno turistov. V Meridi je res kaj videti. Pogledala sva si Alcazabo, Teatro Romano, katedralo Santa Maria de Jerusalem, rimski most, Dianin tempelj in spomenik cesarju Trajanu. Šla sva do Foro Romano (glavni trg v rimskih časih) in do mestnih vrat ( Portico Romano). Vsi spomeniki so dobro restavrirani. Le vstopnina je povsod precej zabeljena. Še najbolj se splača kupiti karto, s katero si lahko ogledaš prav vse.
 |
| albergue v Meridi |
Po telefonu sem poklical hospitalera in čez nekaj minut nama je odklenil. Ko naju je popisal in nama odtisnil žige v credential, mi je pokazal, kje naj skrijeva ključ alberga, ko bova šla v mesto. Ključ je obešen na pisarniški sponki. Potem ga porineš v luknjo v zidu pri oknu poleg vrat, tako da iz zidu štrli samo sponka, ključa pa ni videti. Zvito. Potem sva šla v mesto. V mestu je polno turistov. V Meridi je res kaj videti. Pogledala sva si Alcazabo, Teatro Romano, katedralo Santa Maria de Jerusalem, rimski most, Dianin tempelj in spomenik cesarju Trajanu. Šla sva do Foro Romano (glavni trg v rimskih časih) in do mestnih vrat ( Portico Romano). Vsi spomeniki so dobro restavrirani. Le vstopnina je povsod precej zabeljena. Še najbolj se splača kupiti karto, s katero si lahko ogledaš prav vse.
 |
| Merida - Dianin tempelj |
 |
| rimski most, še vedno v rabi! |
 |
| ruševine Teatra Romano v Meridi |
Meni sta se zdela zanimivi še dve sodobni zgradbi, mestna knjižnica in mestno razstavišče, ki sta lepa primera sodobne španske arhitekture. Zanimiv je tudi novi viseči most Puente Lusitania, še en izdelek znamenitega arhitekta Calatrave iz leta 1988. Šla sva preko tega mostu na drugo stran reke Guadiana in tam poiskala avtobusno postajo, s katere sva naslednji dan odpotovala v Sevillo. V Sevilli sva ostala dva dni.
Sevilla, 14.6. - 15.6.2015
Zjutraj sva z avtobusom odpotovala iz Meride v Sevillo. Do tja je dobrih 180 km, za kar je avtobus porabil dve uri. Ob 10. uri dopoldne smo bili v Sevilli. Namestila sva se v hotelu Trajano v starem delu mesta, v bližini avtobusne postaje, katedrale in stolpa Giralda. V dveh dneh sva si mesto dobro ogledala: Parasol, katedralo, stolp Giralda, Plaza Espana Torre del Oro, četrt Triana, most Triana, muzej lepih umetnosti, Alcazar...
 |
| Sevilla - Torre del Oro |
Sevilla ima okrog 700.000 prebivalcev in je četrto največje špansko mesto. V rimskih časih se je mesto imenovalo Hispalis. Mavri so imeli Sevillo v rokah od leta 712 do 1248. Zvonik Giralda, ki stoji pri katedrali, je pod varstvom UNESCA in je pravzaprav predelan minaret velike mošeje iz časov Mavrov.
 |
| Sevilla - Giralda |
 |
| Sevilla - Parasol |
Zvečer sva šla na predstavo flamenca v muzej flamenca - povezava --> predstava flamenca .
Naslednji dan pa na letališče in polet v Treviso.
Zaključek
V mestu Merida se Camino Mozarabe končuje. Tu se pot Mozarabe združi s caminom Via de la Plata, ki prihaja v Merido iz Seville in potem v več variantah vodi proti Santiagu de Compostela. Do tja je iz Meride po osnovni varianti Sanabres še 753 km poti.
Na poti sva bila 26 dni, dva izmed teh dni sva namenila počitku. Prehodila sva skupno 590 km, kar pomeni povprečno 24,6 km na dan. Z vremenom sva imel kar srečno roko, čeprav je bilo večino časa zelo vroče. Prehodila sva dva kraka poti Camino Mozarabe - tistega od Malage do Baene in še drugega od Granade do Baene. Od Baene naprej do Cordobe in Meride se pot združi. Na poti sva srečala le malo drugih romarjev. Še največ sva srečevala tiste Špance, ki so hodili po poti Ruta de Califato, katera ima nekaj časa skupni potek s Caminom.
Albergov je na tej poti bolj malo. Ponekod so nama ponujali prenočišče v športnih objektih (polideportivo), a ponavadi je šlo le za klop v garderobi športnega objekta. Zato sva večino nočitev morala poiskati v hotelih. Cene za taka prenočišča so bile med 30 in 40 evri za sobo z dvema posteljama. Zaradi tega je na tej poti potrebno računati z nekaj več stroški kot na ostalih Caminih. Čas sva izbrala kar dobro, vendar je tudi junij na jugu Španije že zelo vroč. Če bi krenila na pot kak teden prej, bi bilo še bolje. V maju pa je bilo menda precej deževno.
Sama pot je zanimiva, saj vodi skozi veliko krajev (Granada, Cordoba, Alcala, Alcaudete, Medellin), kjer so bila močna mavrska oporišča. Na relacijah med kraji so v prvem delu poti prevladovali predvsem nasadi oljk. Oljke povsod. V drugem delu, od Baene in predvsem od Cordobe dalje pa so že polja, sončnice in žito. Ponekod nasadi paradižnika, riževa polja, sadovnjaki. Pot nikakor ni ravninska, precej je vzponov in spustov, a med njimi ni prav ekstremnih vzponov. Nekajkrat se pot povzpne tudi preko 1000 m nadmorske višine. Razdalje med naselji so velike, precej večje kot v bolj naseljenih pokrajinah. V najtežji etapi je bilo treba prehoditi 39 km, z le enim vodnjakom in brez kakršnegakoli naselja vmes. Razdalje med 15 in 20 km med dvema krajema so tod običajne. Zato je potrebno s seboj nositi več vode, saj je ob poti ni tako lahko dobiti. Kdor ima rad samotne poti med nasadi in polji, pa bo na tej poti gotovo užival. Ta Camino ni najbolj primeren za začetnike, izkušenim peregrinom pa ga toplo priporočam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar