4. etapa Villanueva de Algaidas - Lucena, 36 km
23.5.2015 (sobota) Villanueva de Algaidas - Cuevas Bajas -
Encinas Reales - Lucena , 36 km, vreme
pretežno sončno, 28 stopinj, hoje 10 ur
in pol, od 07.30 do 17.30 ure.
Mesto Villanueva sva zapustila ob prvem jutranjem
svitu. Ulice so bile še prazne, v soboto so še vsi spali, saj je bilo v petek
zvečer mesto živahno vse do zgodnjih jutranjih ur. Po krajšem spustu po slabo shojeni pešpoti z
visoko in mokro travo ter drugim plevelom sva bila pri ruševinah konventa
frančiščkanov. Konvent je že precej razrušen in ni videti, da bi ga nameravali
kaj obnavljati. Objekt je sicer za
ograjo, vendar so vhodna vrata že popustila in je možno priti tudi v notranjost.
Bolj zanimivi sta dve mozarabski kapelici,
ki so jih v skalo izdolbli v 9.ali 10.stoletju.
Napravila sva nekaj fotk in naprej, proti kraju Cuevas Bajas. Čez nekaj
minut sva se spustila v strugo potoka Bebe-dero, prečkala stari most in se
strmo dvignila v naselje La Atalaya.
Pokrajina tod je gričevnata, vsi grički pa so pokriti
z nasadi oljk. Nekateri nasadi so starejši, drevesa stara tudi 70 let in več, drugi
povsem novi. V nasadih sva opazila zanimive ptice, ki so tekale preko ceste. najbrž gre za jerebice.
Od Atalaye naprej sva se povzpela na vrh gričevja, od koder sva na drugi strani že videla pod seboj naslednjo dolino. Spustila sva se do dveh manjših vasic, ki sta zanimivi tudi za turiste. Prva je El Cedron, kjer je bila v časih muslimanske nadvlade židovska naselbina. V vasici je značilna skupna peč, katero so uporabljali vsi prebivalci naselja za peko kruha. Peč je obnovljena, poleg nje je informacijska tabla za turiste. V tej vasici je tudi lepo urejeno razgledišče z rožo, na kateri so označene smeri do vseh pomembnih andaluzijskih mest v okolici in tudi do bližnjih vzpetin.
še vedno prevladujejo nasadi oljk |
jerebice so pogoste |
Od Atalaye naprej sva se povzpela na vrh gričevja, od koder sva na drugi strani že videla pod seboj naslednjo dolino. Spustila sva se do dveh manjših vasic, ki sta zanimivi tudi za turiste. Prva je El Cedron, kjer je bila v časih muslimanske nadvlade židovska naselbina. V vasici je značilna skupna peč, katero so uporabljali vsi prebivalci naselja za peko kruha. Peč je obnovljena, poleg nje je informacijska tabla za turiste. V tej vasici je tudi lepo urejeno razgledišče z rožo, na kateri so označene smeri do vseh pomembnih andaluzijskih mest v okolici in tudi do bližnjih vzpetin.
Slab kilometer naprej
in nekaj metrov nižje na hribu je vasica La Moheda, v kateri so živeli Mavri.
Obnovljen je vaški vodnjak, še vedno pa so v rabi nekatere stavbe, zgrajene povsem v mavrskem stilu.
Po dobrih dveh urah hoje sva bila v kraju Cuevas Bajas. Čas
je bil za prvi počitek in izbrala sva si barček malce izven poti Camina.
Naročila sva dve kavici z mlekom. Na stenah bara je bilo vse polno slik z
motivi iz lova - različne ptice, divji zajci, divji prašiči. Opazila sva tudi
precej slik rdečkaste jerebice, kakršnih sva precej videvala po poteh in med
oljkami. Kaže, da so maskota tega kraja.
Barmanka nama je prijazno pokazala, kod vodi najina nadaljnja pot - navzdol do reke, nato pa v klanec na drugi strani in v smehu še " campos, campos, campos de olivos" ….Torej bodo tudi naprej sami nasadi oljk.
campos de olivos - nasadi oljk |
Spustila sva se strmo navzdol na rob mesta in po asfaltni cesti do mostu preko reke Genil. Vode v strugi je bilo le malo. Španske reke v Andaluziji so bolj vodnate v zgodnji spomladi. V tem času, ko je precej manj padavin, jih večina kar presahne. Le največje reke kot sta Guadalquivir in Guadiana , imajo dovolj vode tudi poleti. Zanimivo, da se ti dve reki obe izlivata v Atlantski ocean. Večina ostalih andaluzijskih reke teče proti Sredozemskemu morju.
Naslednjih 6 kilometrov proti kraju Encinas Reales sva se
ves čas vzpenjala, pot pa je ves čas vodila med samimi nasadi oljk. Ob 11.15
sva prišla do prvih mestnih hiš. Encinas Reales je manjše mestece, ima 2.415
prebivalcev. Do najinega današnjega cilja, mesta Lucene, sva imela še 20 km,
zato sva v tem kraju napravila daljši postanek in si malo odpočila.
Ob 12.uri
sva krenila naprej. Kmalu po izhodu iz
mesta sva prečkala cesto, ki iz Cordobe vodi proti Antegueri. Dolgo sva se vzpenjala med nasadi oljk. Na
vsakih nekaj kilometrov so bile ob poti table, s pomočjo katerih sva
spremljala, koliko nama še manjka do Lucene.
Kakih 6 kilometrov pred
naseljem sva opazila tablo, da je 100 metrov s poti na voljo studenec. Šla sva
do njega in se malo osvežila, pa tudi napolnila plastenke s svežo vodo.
Sonce je že kar močno pripekalo, sence ob
poti pa nobene. Le pod kakšno oljko se je dalo malo skriti pred vročino. Nekaj minut pred 17.uro sva prišla do
industrijskega predmestja Lucene. Na
desni ob cesti sva opazila tablo za restavracijo in pred njo nekaj vozil. Šla
sva do nje in res je bila odprta, čeprav je bila sobota in v skladiščih naokrog
ni bilo videti nobenega življenja.
Naročila sva pivo in vodo. Barman nama je natočil dva kozarca vode in želel plastenko odnesti,
pa sva mu rekla, naj jo kar pusti. Oba sva bila dehidrirana in popila sva vse.
Za tapo nama je k pivu prinesel ocvrt
krompirček in ko sem naročil še eno pivo, je prinesel še krožniček oliv.
Potem
sva šla še 2 ali 3 kilometre naprej do centra Lucene. Nekaj časa sva iskala
albergue, vendar nihče od domačinov ni vedel, kje naj bi bil. Šel sem na
policijo local in vprašal dežurnega, kako je z albergom. Povedal je, da ga v
kraju ni več, da je na voljo samo hotel.
Poslal naju je v bližnji hotel Al-Yussana, kjer pa je bila soba za dva
vredna kar 50 evrov na noč. Kaj sva hotela, bilo je že pozno, ura 18, midva pa
zbita. Vzela sva sobo in se spravila k vsakodnevnim opravkom. Danica je prala, jaz sem skočil v trgovino po
tekočine in poiskal restavracijo za večerjo. Res sem našel solidno
restavracijo, kjer je barman povedal, da bodo imeli kuhinjo odprto že ob 19.30
uri in bodo na voljo tudi ribe. Šla sva tja ob 20.uri in naročila plato
combinado. Danica je jedla ribe vrste robado s prilogo, jaz sem zmazal naravni
zrezek. Potem pa še malo po mestu in
spat.
Lucena je večje mesto, šteje približno 42.000 prebivalcev. V
časih mavrske vladavine so v mestu živeli predvsem Judje. Zanje je veljalo, da
so med najbolj bogatimi na vsem območju Cordobskega kalifata. Danes je v mestu
precej razvita industrija - izdelava pohištva, keramika, stroji. predelava
kmetijskih pridelkov. Ker je najina pot
naslednji dan vodila skozi center mesta, sva si ogled le-tega prihranila
za naslednji dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar