1. etapa Malaga - Almogia, 26,5 km
20.5.2015 (sreda),
Malaga - La Junta de los Caminos - Almogia, 26,5 km, vreme pretežno sončno, okrog 22 stopinj,
opoldne par kapelj dežja, hoje 7 ur, od
08.15 do 15.15 ure.
Malaga je lepo mesto. Ulice so obdane s palmami in cvetočimi
drevesi, od katerih so mi bila najbolj všeč neka drevesa z modrimi cvetovi,
katerih doslej še nisem opazil drugod.
Malaga leži ob Sredozemskem morju, na sloviti obali Costa del Sol. Od Gibraltarja je oddaljena cca 100 km, od afriške obale pa 130 km. Malaga je za Sevillo drugo največje mesto v Andaluziji in šesto največje špansko mesto, ima približno 570.000 prebivalcev. Mesto je zelo staro, ustanovili naj bi ga že Feničani v 8. stoletju pred našim štetjem. Potem je prešla pod oblast Kartagine. V času med 2.stoletjem pr.n.št. in 6.stoletjem je bila v rokah Rimskega imperija. V 8.stoletju so jo osvojili Berberi, ki so tod vladali do leta 1487. Malaga je bila eno izmed zadnjih španskih mest, ki so ga Muslimani morali zapustiti. Le v Granadi so se uspeli obdržati dlje, do leta 1492.
V Malagi se je med drugimi znanimi ljudmi rodil tudi slavni slikar Pablo Picasso. Seveda sva obiskala njegov muzej in si ogledala tudi njegovo rojstno hišo na Plazi de la Merced. Danica se je slikala z njim na klopci pred rojstno hišo (s kipom seveda).
Malaga je lepo mesto |
Malaga leži ob Sredozemskem morju, na sloviti obali Costa del Sol. Od Gibraltarja je oddaljena cca 100 km, od afriške obale pa 130 km. Malaga je za Sevillo drugo največje mesto v Andaluziji in šesto največje špansko mesto, ima približno 570.000 prebivalcev. Mesto je zelo staro, ustanovili naj bi ga že Feničani v 8. stoletju pred našim štetjem. Potem je prešla pod oblast Kartagine. V času med 2.stoletjem pr.n.št. in 6.stoletjem je bila v rokah Rimskega imperija. V 8.stoletju so jo osvojili Berberi, ki so tod vladali do leta 1487. Malaga je bila eno izmed zadnjih španskih mest, ki so ga Muslimani morali zapustiti. Le v Granadi so se uspeli obdržati dlje, do leta 1492.
v predmestju Malage |
V Malagi se je med drugimi znanimi ljudmi rodil tudi slavni slikar Pablo Picasso. Seveda sva obiskala njegov muzej in si ogledala tudi njegovo rojstno hišo na Plazi de la Merced. Danica se je slikala z njim na klopci pred rojstno hišo (s kipom seveda).
V Malagi sva preživela dva dni. Ogledala sva si grad
Gibralfaro, ki se dviga na vzpetini nad luko. Nato sva se spustila nazaj v
mesto mimo utrdbe Alcazabe, v kateri so se utrdili Mavri in branili mesto pred
pirati. Obe mogočni trdnjavi sta bili zgrajeni že v 11.stoletju. Z vrha
vzpetine sva imela lep pogled na areno za bikoborbe, ki je bila naravnost
spodaj pod nama, na trgu Plaza del Toro v četrti La Malagueta.
Nato sva šla do cerkve svetega Jakoba (Santiago), katera je zgrajena v slovitem španskem slogu mudéjar, ki se je razvil med rekonkvisto in vsebuje krščanske (gotske) in islamske detajle. Nasploh je po celi Andaluziji pogosto moč videti prepletanje muslimanskih in krščanskih elementov pri stavbah vseh vrst. Španci pri vsakem mestu v opisih še posebej poudarjajo, katerega leta so ga osvobodili izpod muslimanske oblasti! Vendar pa se po barvi kože in obraznih potezah da videti, da je v dolgih stoletjih prišlo do velikega mešanja krvi, saj ima kar veliko prebivalcev tega območja temno barvo in poteze, ki so značilne oziroma spominjajo bolj na arabske značilnosti. Šla sva še do katedrale in si ogledala notranjost, nato pa še rimsko gledališče Teatro Romano. Za konec sva se napotila še v luko in do plaže, ki je del slovite Costa del Sol. Na njej je bilo že kar veliko kopalcev, najbolj pogumni so se že kopali, čeprav voda ni bila najbolj topla, morda okrog 23 stopinj.
stadion za bikoborbo v Malagi |
Nato sva šla do cerkve svetega Jakoba (Santiago), katera je zgrajena v slovitem španskem slogu mudéjar, ki se je razvil med rekonkvisto in vsebuje krščanske (gotske) in islamske detajle. Nasploh je po celi Andaluziji pogosto moč videti prepletanje muslimanskih in krščanskih elementov pri stavbah vseh vrst. Španci pri vsakem mestu v opisih še posebej poudarjajo, katerega leta so ga osvobodili izpod muslimanske oblasti! Vendar pa se po barvi kože in obraznih potezah da videti, da je v dolgih stoletjih prišlo do velikega mešanja krvi, saj ima kar veliko prebivalcev tega območja temno barvo in poteze, ki so značilne oziroma spominjajo bolj na arabske značilnosti. Šla sva še do katedrale in si ogledala notranjost, nato pa še rimsko gledališče Teatro Romano. Za konec sva se napotila še v luko in do plaže, ki je del slovite Costa del Sol. Na njej je bilo že kar veliko kopalcev, najbolj pogumni so se že kopali, čeprav voda ni bila najbolj topla, morda okrog 23 stopinj.
Dne 20.5. 2015 ob 08.uri sva pričela najino pot Camino
Mozarabe. Pričela sva pred hostelom Residencia
Universitaria San Jose v centru Malage, v katerem sva prebila dve noči. Mesto
sva zapustila skozi vrata Puerta de Granada in se napotila v smeri proti
severozahodu, proti najinemu prvemu cilju, vasici Almogia.
Prvi dve uri hoje
sva se prebijala po mestnih ulicah proti zahodu. Sledila sva napotkom iz
najinega vodnika, šla mimo katedrale po
ulici Marmoles, nato po dolgi Lope de Vega, dokler nisva prišla v predmestje
Puertosol. Tam sva našla prve rumene markacije. Odslej je bilo malo lažje. Po
makadamski cesti sva našla prehod pod avtocesto, ki vodi proti Sevilli. Za
nekaj minut sva se ponovno vrnila na asfaltno cesto, potem je pot zavila levo v breg, med nasade
limon in mandarin.
Kmalu sva prišla do
velikega nasada jagod, kjer sta jih dva delavca pravkar obirala. Seveda so nama
zadišale, zato sem stopil do lastnika in ga pobaral, ali nama lahko proda eno
gajbico. Široko se je nasmejal in nama dejal, da naj jo kar vzameva, plačati pa
ni treba nič. Zahvalila sva se za prijaznost in se z dvokilsko gajbico jagod
usedla v prvo senco. Dobro kilo sva jih pozobala pri priči, ostale sva spravila
v vrečko in na vrh nahrbtnika, da se bova z njimi sladkala pri kosilu. Kar lep začetek poti. Ko sva pakirala jagode, se je iz edinega
oblačka na nebu usul rahel dež. Potegnila sva dežne pelerine na plano in se
nekaj minut strmo vzpenjala med nasadi citrusov. Pelerini sta že po par minutah
romali nazaj v nahrbtnika, saj je dežek ponehal. Spustila sva se v strugo
potoka Arroyo de los Olivos, ki pa je v tem letnem času popolnoma suh. Nato sva
se po precej napornem vzpenjanju povzpela
na 400 m nadmorske višine.
Takoj za Malago je namreč hribovje Montes de
Malaga, katerega je potrebno prečkati na poti proti severu. Malo pred 15. uro sva zagledala pred seboj
prve hiše naselja Almogia, ki so se bleščale vse v beli barvi.
Že po nekaj minutah strmega
spusta po hribu nad vasjo sva bila v baru El Coco, kjer naj bi hranili ključe zavetišča za romarje - alberga, kot je
bilo navedeno v najinem vodniku. Ključev
v baru ni bilo, natakar nama je povedal, da naj pokličeva telefonsko številko,
ki je na vratih alberga "La Noria". Storila sva tako in hospitalero
je prišel s ključem čez kakih 10 minut. Albergue je tipa donativo - daj, kolikor
pač daš! Midva sva dala 10 evrov. Potem
je sledilo klasično romarsko popoldne - tuširanje, pranje prepotenih majic,
nogavic in perila. Danica se je lotila pranja, jaz sem skočil v trgovino po
zelenjavo za solato, špagete, tuno, pivo, slane mandeljne. S skupnimi močmi sva
si pripravila kosilce, nato pa se odpravila na kratek sprehodek po vasi. Almogia
je manjši kraj na obronkih hribovja Montes de Malaga, šteje približno 4.300
prebivalcev. Večinoma se ukvarjajo s
pridelavo oljk in mandeljev. Popoldan je
bila siesta, zato ob najinem prihodu na ulicah ni bilo žive duše. Zvečer pa je
postalo bolj živahno.
V albergu sva bila sama, nobenih drugih romarjev ni bilo za
nama. V knjigi obiskov sem opazil, da sta v tem albergu pred tremi dnevi
prenočila dva belgijska romarja, pred enim tednom pa en nemški par. Vsi so bili
starejši od 63 let. Torej na tem Caminu ne bo prav velike gneče.
albergue v Almogii |
Ni komentarjev:
Objavite komentar