1. etapa Malaga - Almogia, 26,5 km

1. etapa  Malaga - Almogia, 26,5 km

20.5.2015 (sreda), Malaga - La Junta de los Caminos - Almogia, 26,5 km,  vreme pretežno sončno, okrog 22 stopinj, opoldne par kapelj dežja,  hoje 7 ur, od 08.15 do 15.15 ure. 

Malaga je lepo mesto. Ulice so obdane s palmami in cvetočimi drevesi, od katerih so mi bila najbolj všeč neka drevesa z modrimi cvetovi, katerih doslej še nisem opazil drugod.

Malaga je lepo mesto

Malaga leži  ob Sredozemskem  morju,  na sloviti obali Costa del Sol. Od Gibraltarja je oddaljena cca 100 km, od afriške obale pa 130 km. Malaga je za Sevillo drugo največje mesto v Andaluziji in šesto največje špansko mesto, ima približno 570.000 prebivalcev.  Mesto je zelo staro, ustanovili naj bi ga že Feničani  v 8. stoletju pred našim štetjem.  Potem je prešla pod oblast Kartagine.  V času med 2.stoletjem pr.n.št. in 6.stoletjem je bila v rokah Rimskega imperija.  V 8.stoletju so jo osvojili Berberi, ki so tod vladali do leta 1487.  Malaga je bila eno izmed zadnjih španskih mest, ki so ga Muslimani morali zapustiti. Le v Granadi so se uspeli obdržati dlje, do leta 1492.

v predmestju Malage

V Malagi se je med drugimi znanimi ljudmi rodil tudi slavni slikar Pablo Picasso. Seveda sva obiskala njegov muzej in si ogledala tudi njegovo rojstno hišo na Plazi de la Merced. Danica se je slikala z njim na klopci pred rojstno hišo  (s kipom seveda). 

kip Pabla Picassa pred njegovo rojstno hišo

V Malagi sva preživela dva dni. Ogledala sva si grad Gibralfaro, ki se dviga na vzpetini nad luko. Nato sva se spustila nazaj v mesto mimo utrdbe Alcazabe, v kateri so se utrdili Mavri in branili mesto pred pirati. Obe mogočni trdnjavi sta bili zgrajeni že v 11.stoletju. Z vrha vzpetine sva imela lep pogled na areno za bikoborbe, ki je bila naravnost spodaj pod nama,   na trgu Plaza del Toro v četrti La Malagueta. 

stadion za bikoborbo v Malagi

Nato sva šla do cerkve svetega Jakoba (Santiago), katera je zgrajena v slovitem španskem slogu mudéjar, ki se je razvil med rekonkvisto in vsebuje krščanske (gotske)  in islamske detajle. Nasploh je po celi Andaluziji pogosto moč videti prepletanje muslimanskih in krščanskih elementov pri stavbah vseh vrst. Španci pri vsakem mestu v opisih  še posebej poudarjajo, katerega leta so ga osvobodili izpod muslimanske oblasti! Vendar pa se po barvi kože in obraznih potezah da videti, da je v dolgih stoletjih prišlo do velikega mešanja krvi, saj ima kar veliko prebivalcev tega območja temno barvo in poteze,  ki so značilne oziroma spominjajo bolj na arabske značilnosti.  Šla sva še do katedrale in si ogledala notranjost, nato pa še rimsko gledališče Teatro Romano.  Za konec sva se napotila še v luko in do plaže, ki je del slovite Costa del Sol. Na njej je bilo že kar veliko kopalcev, najbolj pogumni so se že kopali, čeprav voda ni bila najbolj topla, morda okrog 23 stopinj.

Teatro Romano

plaža v Malagi

Dne 20.5. 2015 ob 08.uri sva pričela najino pot Camino Mozarabe. Pričela sva pred hostelom  Residencia Universitaria San Jose v centru Malage, v katerem sva prebila dve noči. Mesto sva zapustila skozi vrata Puerta de Granada in se napotila v smeri proti severozahodu, proti najinemu prvemu cilju, vasici Almogia. 

dva kraka Camina Mozarabe

Prvi dve uri hoje sva se prebijala po mestnih ulicah proti zahodu. Sledila sva napotkom iz najinega vodnika, šla mimo katedrale po ulici Marmoles, nato po dolgi Lope de Vega, dokler nisva prišla v predmestje Puertosol. Tam sva našla prve rumene markacije. Odslej je bilo malo lažje. Po makadamski cesti sva našla prehod pod avtocesto, ki vodi proti Sevilli. Za nekaj minut sva se ponovno vrnila na asfaltno cesto,  potem je pot zavila levo v breg, med nasade limon in mandarin.  

Kmalu sva prišla do velikega nasada jagod, kjer sta jih dva delavca pravkar obirala. Seveda so nama zadišale, zato sem stopil do lastnika in ga pobaral, ali nama lahko proda eno gajbico. Široko se je nasmejal in nama dejal, da naj jo kar vzameva, plačati pa ni treba nič. Zahvalila sva se za prijaznost in se z dvokilsko gajbico jagod usedla v prvo senco. Dobro kilo sva jih pozobala pri priči, ostale sva spravila v vrečko in na vrh nahrbtnika, da se bova z njimi sladkala pri kosilu.  Kar lep začetek poti. Ko sva pakirala jagode, se je iz edinega oblačka na nebu usul rahel dež. Potegnila sva dežne pelerine na plano in se nekaj minut strmo vzpenjala med nasadi citrusov. Pelerini sta že po par minutah romali nazaj v nahrbtnika, saj je dežek ponehal. Spustila sva se v strugo potoka Arroyo de los Olivos, ki pa je v tem letnem času popolnoma suh. Nato sva se po precej napornem vzpenjanju povzpela  na 400 m nadmorske višine. 

hribovje Montes de Malaga

Takoj za Malago je namreč hribovje Montes de Malaga, katerega je potrebno prečkati na poti proti severu.  Malo pred 15. uro sva zagledala pred seboj prve hiše naselja Almogia, ki so se bleščale vse v  beli barvi. 

Almogia

Že po nekaj minutah strmega spusta po hribu nad vasjo sva bila v baru El Coco, kjer naj bi hranili  ključe zavetišča za romarje - alberga, kot je bilo navedeno v najinem vodniku.  Ključev v baru ni bilo, natakar nama je povedal, da naj pokličeva telefonsko številko, ki je na vratih alberga "La Noria". Storila sva tako in hospitalero je prišel s ključem čez kakih 10 minut. Albergue je tipa donativo - daj, kolikor pač  daš! Midva sva dala 10 evrov. Potem je sledilo klasično romarsko popoldne - tuširanje, pranje prepotenih majic, nogavic in perila. Danica se je lotila pranja, jaz sem skočil v trgovino po zelenjavo za solato, špagete, tuno, pivo, slane mandeljne. S skupnimi močmi sva si pripravila kosilce, nato pa se odpravila na kratek sprehodek po vasi. Almogia je manjši kraj na obronkih hribovja Montes de Malaga, šteje približno 4.300 prebivalcev.  Večinoma se ukvarjajo s pridelavo oljk in mandeljev.  Popoldan je bila siesta, zato ob najinem prihodu na ulicah ni bilo žive duše. Zvečer pa je postalo bolj živahno. 

lep vodnjak v Almogii

V albergu sva bila sama, nobenih drugih romarjev ni bilo za nama. V knjigi obiskov sem opazil, da sta v tem albergu pred tremi dnevi prenočila dva belgijska romarja, pred enim tednom pa en nemški par. Vsi so bili starejši od 63 let. Torej na tem Caminu ne bo prav velike gneče. 

albergue v Almogii