5. etapa Lucena - Doña Mencía, 26 km
24.5.2015 (nedelja) Lucena
- Cabra - Doña Mencía, 26 km, vreme lepo, sončno, 24 stopinj, hoje 7 ur, od 09.30 do 16.30 ure.
Ker je bila nedelja in današnja etapa ni bila ekstremno
dolga, sva spala malo dlje. Počasi sva zložila stvari v nahrbtnike in ob 09.30
uri sva bila pripravljena na odhod. Zlagoma sva se odpravila po mestnih ulicah
proti centru mesta. Po poti sva slikala cerkve in druge stare objekte. Še
najbolj mi je bil všeč lep mozaik na tleh v parku. Danica je najbolj vneto
slikala gnezda štorkelj na cerkvi Santiaga.
Na izhodu iz mesta sva se malo
izgubila. Nekaj časa sva sledila rumenim puščicam, nisva pa opazila, kje bi
morala zaviti v levo.
Prijazni domačini so naju kmalu usmerili na pot Via Verde de la Subbetica. To je Zelena pot, ki poteka po nekdanji železniški progi. Ta je bila zgrajena za potrebe prevoza oljk do mest, kjer so bile locirane oljarne in tovarne za predelavo oljk. Danes je celotna trasa te nekdanje proge predelana v rekreacijske površine. Po njej se vozijo kolesarji, tečejo rekreativci in hodijo pohodniki. Pot je lepo vzdrževana in dobro označena.
Vodi čez številne mostove, viadukte in tudi skozi nekaj tunelov. Ob njej so na nekaterih mestih nekdanje čuvajnice in železniške postaje, predelane v gostinske lokale. Na poti je vedno veliko ljudi, ki se rekreirajo. Danes, ko je nedelja, so bili na njej številnimi kolesarji, pohodniki in tudi tekači. Ves čas sva se ozirala nazaj čez ramo, da bi se pravočasno umikala kolesarjem na rob poti.
Prijazni domačini so naju kmalu usmerili na pot Via Verde de la Subbetica. To je Zelena pot, ki poteka po nekdanji železniški progi. Ta je bila zgrajena za potrebe prevoza oljk do mest, kjer so bile locirane oljarne in tovarne za predelavo oljk. Danes je celotna trasa te nekdanje proge predelana v rekreacijske površine. Po njej se vozijo kolesarji, tečejo rekreativci in hodijo pohodniki. Pot je lepo vzdrževana in dobro označena.
pot Via Verde |
Vodi čez številne mostove, viadukte in tudi skozi nekaj tunelov. Ob njej so na nekaterih mestih nekdanje čuvajnice in železniške postaje, predelane v gostinske lokale. Na poti je vedno veliko ljudi, ki se rekreirajo. Danes, ko je nedelja, so bili na njej številnimi kolesarji, pohodniki in tudi tekači. Ves čas sva se ozirala nazaj čez ramo, da bi se pravočasno umikala kolesarjem na rob poti.
Do prvega naselja na današnji poti, Cabre, je 13 kilometrov
poti. Do tja sva prišla malo čez poldne. V samo mesto Cabra, ki leži malo pod
Via Verde, se nisva spuščala.
Nadaljevala sva po poti mimo mesta, do nekdanje železniške postaje Cabra, kjer
je sedaj lepo urejena restavracija. Usedla sva se za mizo na peronu in naročila
osvežitev. Odložila sva nahrbtnike in s fotoaparatom v roki poslikala stare
lokomotive in postajno poslopje.
Bila
sva na polovici današnje etape, do Doñe
Mencíe naju je čakalo še 13 kilometrov hoje, ves čas po Via Verde. Zanimiva je bila hoja skozi neosvetljen,
dobrih 100 metrov dolg tunel. Bala sva se le, da bi pridivjal kak kolesar, ki
naju ne bi pravočasno opazil v tisti temi. Ko sem že nameraval poiskati čelno
svetilko v nahrbtniku, pa sva bila že skozenj.
Ob 15.30 uri sva
pred seboj zagledala bele hiše v mestu Doña Mencía, vendar sva porabila še
slabo uro, preden sva bila na glavnem trgu mesteca. Dobra dva kilometra je bilo do križišča, kjer
sva prečkala cesto C-327, potem pa sva se spuščala navzdol po mestnih ulicah.
Mesto je namreč razpotegnjeno v dolino.
Na lokalni policijski postaji, ki je bila kje drugje kot na ayuntamientu (županstvo), sva se prijavila in povprašala za ključ alberga. Lokalni policist naju je najprej popisal, potem pa poklical duhovnika, ki je prinesel ključ alberga. Nato sta obadva, policist in duhovnik, šla z nama dobrih 100 metrov do alberga. Policist je medtem pustil policijsko postajo kar odprto, niti vrat ni zaprl, kaj šele zaklenil! Albergue je bil res majhen. Spodaj majhen prostorček z mizico in mikrovalovno pečico, zgoraj v nadstropju 2 že precej zgarani postelji. V tem prostoru so bile v vrečki neke neoprane cunje. Najbrž prostor občasno uporabljajo tudi duhovniki iz okolice, da prenočijo v mestu.
v dolini na levi je mesto Doña Mencía |
Na lokalni policijski postaji, ki je bila kje drugje kot na ayuntamientu (županstvo), sva se prijavila in povprašala za ključ alberga. Lokalni policist naju je najprej popisal, potem pa poklical duhovnika, ki je prinesel ključ alberga. Nato sta obadva, policist in duhovnik, šla z nama dobrih 100 metrov do alberga. Policist je medtem pustil policijsko postajo kar odprto, niti vrat ni zaprl, kaj šele zaklenil! Albergue je bil res majhen. Spodaj majhen prostorček z mizico in mikrovalovno pečico, zgoraj v nadstropju 2 že precej zgarani postelji. V tem prostoru so bile v vrečki neke neoprane cunje. Najbrž prostor občasno uporabljajo tudi duhovniki iz okolice, da prenočijo v mestu.
Ko sem zvečer hotel dati polniti tablico Lenovo, sem opazil,
da nimam kompletnega vtikača. Vtikač je bil namreč sestavljen iz dveh delov.
Prvi del je kabel s priključkom na
tablico na eni strani in USB vtikačem na
drugi strani za polnjenje preko namiznega računalnika. Drugi del pa je navadni
220 V vtikač z vtičnico, kamor pride USB. Ko sva zjutraj pakirala v hotelu v
Luceni, sem očitno izpulil samo kabel z USB nastavkom, vtikač pa pustil v vtičnici. Bo treba kupiti novega. A ne v tem mestu v
nedeljo zvečer, pač pa jutri v Baeni.
Kar sva bila utrujena, sva se odrekla večerji in šla zgodaj spat. Spala
sva 12 ur! Ponoči je rahlo deževalo in zjutraj je bilo precej sveže, le okrog
11 stopinj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar