19. etapa Monterrrubio - Castuera, 22 km

19. etapa Monterrrubio - Castuera, 22 km
9.6.2015 (torek) Monterrrubio - Castuera, 22 km, vreme sončno, 33 stopinj, hoje 5 ur, od 07.30 do 12.30 ure. 

Po daljši etapi prejšnji dan naju je tokrat čakal precej lažja etapa. V vodniku je navedena razdalja 18 km, vendar sva vseeno morala od najinega prenočišča do alberga v Castueri prehoditi dobrih 22 kilometrov. Toliko jih je pokazal moj GPS program Oruxmaps na tablici. Pot je v glavnem vodila navzdol, kasneje pa po ravnini. Ponovno pa med startom in ciljem ni bilo drugih naselij. Pokrajina ob poti je bila podobna kot prejšnji dan. Tu in tam pa so se pričeli pojavljati že prvi vinogradi. Bili so zasajeni v ravnici. Trsi rastejo v obliki grma, brez žične ali kakšne druge opore. Pot je ves čas vodila proti črti hribovja, ki sva ga videla na obzorju. 

ravnina

 Šlo je že proti 12.uri, ko sva se po blagem klancu dvignila do prvih mestnih hiš.  

Castuera

Najprej sva šla do Policie Local, ki je tukaj v sosednji hiši zraven ayuntamienta. Prijazni policist naju je zapisal v knjigo, nama požigosal romarske pasoše in nama izročil ključ alberga. Na skici mesta nama je označil, kje se trenutno nahajamo in nama začrtal najlažjo pot do alberga. 

Potem naju je vprašal, ali lahko počakava še par minut, ker naju bi rad sprejel alcalde - mestni župan. Seveda sva se strinjala, da še malo počakava. Čez par minut je res prišel župan Paolo de Atalaya. Vprašal naju je, ali znava kaj špansko. Ko sem povedal, da le "pequeno", se je nasmejal in prešel na zelo dobro angleščino. Povedal nama je, da bo župan le še 4 dni. Pred dvema tednoma so namreč imeli volitve in na teh volitvah ni več kandidiral za naslednji mandat. Čez par dni ga bo zamenjal novi župan, zato naju je želel še pozdraviti kot eno svojih zadnjih županskih dejanj. Povedal nama je, da je bil prej 14 let senator v Madridu, ko pa se je upokojil, je za en mandat sprejel županovanje. V tem času se je potrudil, da je v mestu Castuera odprl lepo urejen albergue za romarje na poti Camino Mozarabe. Kadar mu je le čas dopuščal, je tudi osebno sprejel romarje in se z njimi pogovoril. Midva sva prva iz Slovenije, ki sta se ustavila v njihovem albergu. Prosil sem ga, če se lahko slikava skupaj z njim in z veseljem je privolil. Povedal je, da zbira fotografije iz časa svojega županovanja, da se bo kasneje lahko spominjal na te dogodke. Obljubil sem mu, da mu bom vsekakor poslal na mail sliko v spomin na naše srečanje. Prosil me je, če mu lahko pošljem sliko na papirju, ker se z računalnikom še ni sprijaznil. 

sprejem pri županu Castuere

Potem sva krenila po strmi ulici v hrib proti albergu municipal. Albergue je v neki stranski ulici in od zunaj ni označen. Stala sva na križišču dveh ulic (Calle Hospital in Calle Nueva) par metrov od njega in spraševala ljudi, kje bi ga lahko našla. Že prvi mimoidoči nama je pokazal železna vrata v ograji, koder je dostop do alberga. S prvim ključem sem odprl vrata ograje, z drugim pa glavna vrata stavbe. Notri je bil zelo lepo urejen prostor. Ločene sanitarije za moške in ženske, dobro opremljena kuhinja, lepa dnevna soba in spalnica z ležišči v nadstropjih. Iz spalnice je bil prehod še na notranje dvorišče, kjer so bila stojala za sušenje perila. Ker je bila kuhinja opremljena s štedilnikom in tudi posodo, sva se odločila da bova kosilo skuhala doma. Šel sem v trgovino po paradižnik in papriko, tune in špagete, pa seveda obvezno pivo in fanto. Kaj kmalu je bilo kosilo skuhano in pospravljeno v trebuščke. Potem sva šla malo na sprehod po mestu. 

Castuera (512 mnm, 6.500 prebivalcev) je le še 100 kilometrov oddaljena od Meride. Mesto je zelo lepo urejeno. V tem mestu je bil rojen osvajalec Čila Pedro de Valdivia, na katerega so meščani očitno zelo ponosni. Blizu alberga je lep mestni trg Plaza San Juan, na katerem stoji njegova rojstna hiša, pred njo pa kip Valdivie. 

spomenik Pedru de Valdivia, osvajalcu Čila

V času španske državljanske vojne je bilo v mestu urejeno koncentracijsko taborišče, v katerem je bilo zaprtih okrog 7.000 upornikov. Najbolj znano pa je mesto Castuera po sladici El turron. To je nekakšen nougat, izdelan iz medu in zmletih mandeljnov. S tem nougatom potem namažejo različna peciva. Druga gastronomska znamenitost teh krajev pa je mrzla paradižnikova juha, ki jo imenujejo salmorejo. To je varianta juhe gazpacho, le da v njo zmeljejo namočen suh kruh, servirajo pa jo z narezanim jajcem in drobnimi koščki jamona. Danici se je juha zelo priljubila, tako da jo je do konca potovanja naročala kot primo plato v menu del dia povsod, kjerkoli se jo je le dalo dobiti. 

Popoldan je rahlo deževalo, kar je nekoliko omililo res visoke temperature.