16. etapa Villaharta - Alcaracejos, 39 km
6.6.2015 (sobota) Villaharta - Alcaracejos, 39 km, vreme sončno, 37 stopinj, hoje 10 ur, od 07. do 17. ure.
Ker naju je čakala dolga in vroča etapa, sva želela čim večji kos poti opraviti še v jutranjem hladu. Vstala sva že pred šesto uro zjutraj in še v jutranjem mraku ob 7.uri že krenila na pot. Prvi del poti je vodil po strmi asfaltni cesti navzgor na sedlo Puerto Calatraveno. Na nekaj mestih je pot zavila dol s ceste, na slabo uhojeno stezico, kjer naju je po bedrih božala visoka posušena trava.
Ob 7.35 je sonce končno pokukalo izza hribov na obzorju. Midva pa sva krenila po gonjaški poti Cañada Real Soriana med redko posejanimi kmetijami, kjer v glavnem gojijo črne prašiče iberijske pasme. Iz njih delajo sloviti iberski jamon (pršut).
 |
| farma črnih andaluzijskih pujskov |
 |
| napad psov |
V prvem delu poti sva hodila med pašniki, poraslimi z visoko in porumenelo travo. Na pašnikih pa so na redko posejani stari hrasti. Ne vem, kakšno vlogo imajo ti hrasti, saj praktično ni pašnika ali polja žita, na katerih jih ne bi bilo vsaj nekaj. Morda zadržujejo moč vetra, morda so domovanje za ptice in čebele, ki pomagajo pri opraševanju polj. Pokrajina tod je zelo neobljudena, na vsakih nekaj sto metrov kje daleč od poti opaziva kakšno osamljeno kmetijo. Večina se jih ukvarja s svinjerejo, o čemer priča značilni vonj v ozračju.
Pot je speljana po grobih makadamskih cestah, ki so jih že pred stoletji uhodili gonjači živine. Označena je z informacijskimi tablami, ki to potrjujejo. Vsi potoki ob poti, katerih prečkava kar nekaj, so v tem letnem času popolnoma suhi. Hoja je naporna, ker se pot neprestano dviga in zopet strmo spušča, vročina pa pripeka vse bolj neusmiljeno. Ob 11.30 uri sva pri kamnu z oznako "km 18". Tu je točka, za katero nama je Jan-Gert svetoval, naj se do nje pripeljeva s taksijem. Od tu naprej ne bo več možnosti za prevoz, ker greva dol s ceste in na kolovoze.
 |
| točka, do katere lahko prideš tudi s taksijem |
Že po nekaj urah imava plastenke z vodo prazne in komaj že čakava, da prideva do obljubljenega studenca. Točno opoldne prideva do studenca San Juan, katerega je ob poti postavil nek romar z imenom Juan Cerezo Galvez kot zahvalo za uspešno opravljeno romanje do Santiaga de Compostela. Na studencu je napis "aqua potable", kar pomeni, da je voda pregledana in je pitna. Tik nad studencem stoji kmetija in pozdravila sva gospodinjo, ki je radovedno prišla na teraso gledat, kdo je pri studencu. Že cel dan nisva srečala žive duše in tudi njej je verjetno dolgčas v tej divjini. Napila sva se mlačne vode in ponovno napolnila plastenke. Danica je zalila še rože, ki so bile razpostavljene v loncih naokrog studenca. Sence pri studencu ni nobene, zato sva kar hitro odšla naprej.
 |
| studenec San Juan je na ravno pravem mestu te kraljevske etape |
Čez nekaj minut zaslišim nek čuden zvok. Kot bi nekdo prijahal na konju. In res, čez slabo minuto prijaha do naju močan možak na konju, brez majice in z ruto čez glavo, s katero se je ščitil pred močnim soncem.
 |
| peregrino Luis in konj Grey |
Ustavi se pri nama in spustimo se v klepet. Pove, da mu je ime Luis in da je doma iz Ovieda v Baskiji. On ne jaha po Camino Mozarabe ves čas, ampak je na njem le na delu odseka od Malage do Meride. Na pot se je odpravil pred več kot dvema mesecema iz Ovieda in jahal do Malage. Sedaj se vrača po isti poti domov v Oviedo. Celotna njuna pot bo dolga približno 2.400 kilometrov. Po poti se v glavnem ustavlja na mestih, kjer je moč dobiti hrano in prenočitev za konja. Zato se izogiba večjih mest in raje prosi za prenočišče na kmetijah, še posebej pri rejcih in ljubiteljih konj. Konj naju je radovedno ogledoval in se nama pustil tudi božati. Zato sem segel v nahrbtnik, tam našel skorjo starega kruha in mu jo dal. Z veseljem jo je pojedel in postala sva prijatelja. Po nekaj minutah prijetnega klepeta nama je Luis zaželel "Buen Camino!" in odjahal naprej.
Midva sva počasi krenila za njima. Vročina je bila neznosna, hoja pa vse težja. Po dobri uri hoje sva po široki gramozni cesti prišla do nekega objekta. V njem je bilo vse polno ljudi, kadil se je dim z žara, na mizah je bilo polno pijače. Midva pa povsem brez vode. Že sem nameraval iti tja do miz in zaprositi za nekaj pijače. Pa sva se odločila, da gre najbrž za kak večji piknik in da ne bi bilo najbolj primerno, če bi se jim vsiljevala. Tako na koncu pa še nisva. Pa sva odšla žejna naprej. Nekaj minut pred 17.uro sva končno zagledala pred seboj mesto Alcaracejos.
 |
| končno Alcaracejos |
Še dober kilometer ali dva hoje po razbeljenem asfaltu in bila sva v mestu. V tem mestu ni alberga, zato sva šla iskat kak soliden in poceni hotel. Na glavnem trgu sva opazil konja Greya, ki je bil privezan v senci za drevo. Tudi Luis je poiskal okrepčilo nekje na tem trgu. Šla sva v edini odprti bar na trgu, a tam ga ni bilo.
 |
| Grey je zadovoljno zahrzal, ko sem ga pobožal |
Morala sva prečkati celo mesto, dokler nisva prišla do glavne ceste N-502, katera vodi od Cordobe proti Avili. Ob tej cesti so locirani hoteli, bencinske črpalke, trgovine in večina mestnih barov. Mesto Alcaracejos (602 m nad morjem) je majhno, šteje le slabih 1.500 prebivalcev. V njem ni kaj posebnega za pogledat, zato sva šla takoj v hotel Las Tres Jotas. Ko sva zvonila pri vratih zaklenjenega hotela, je iz bara čez cesto prišel mladenič in nama povedal, da je recepcija v baru, tu čez cesto so samo sobe. Šla sva z njim v bar in uredila administracijo - izpolnila prijavnico, požigosala credentiale in plačala račun.
 |
| hotel Las tres Jotas |
Dal nama je poseben popust za romarje, tako sva za sobo plačala le 28 evrov namesto 34, kolikor je pisalo na ceniku. Po osvežilnem tuširanju v sobi sva šla na nekaj radlerjev v bar čez cesto, nato pa v trgovino po zaloge. Nabavil sem 2 litra fante in litrsko steklenico piva. Nato sva si v sobi sama mešala mixto. Ta dan sva popila 14 litrov različnih tekočin. Vročina je bila res huda in če bi imela s seboj več pijače, bi gotovo popila še več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar