12. etapa Castro del Rio - Santa Cruz, 22,7 km

12. etapa Castro del Rio - Santa Cruz, 22,7 km
1.6.2015 (ponedeljek) Castro del Rio - Espejo - Santa Cruz, 22,7 km, vreme sončno, 35 stopinj, hoje 6 ur, od 07.50 do 14. ure. 

Od Castra del Rio do Cordobe je še 40 kilometrov. Prva varianta vodi naravnost proti Cordobi, vendar vmes ni nobenega naselja, niti bara ali vodnjaka, ker bi se se lahko pohodniki oskrbeli z vodo. Zato sva se odločila, da bova ubrala drugo varianto, sicer za nekaj kilometrov daljšo, a bolj obljudeno. Pot do Cordobe sva si razdelila na dve etapi. Prvi dan bova prehodila dobrih 22 km do kraja Santa Cruz, naslednji dan pa še preostalih 25 km do Cordobe. Pa še tako sta se ti dve etapi silno vlekli, morda tudi zaradi peklenske vročine, ki pa je tod povsem običajna. To so najbolj vroči predeli Evrope, s poletnimi temperaturami v povprečju okrog 35 stopinj, pogosto pa sonce zažge tudi 45 ali 47 stopinj.

Ker je bil ponovno napovedan zelo vroč dan, sva krenila na pot kar zgodaj, še pred osmo uro. Kljub za Špance zgodnji uri sva na dokaj praznih ulicah že srečevala prve sprehajalce in tekače. V Španiji po mestih teče res veliko ljudi. Večina od njih so starejši, res mladih tekačev sva srečala bolj malo. Reko Guadajoz sva tokrat prečkala čez drugi most. Po dobrem kilometru hoje sva prišla do magistralne ceste N432, ki povezuje Granado in Cordobo. Nekaj sto metrov sva šla po njej, nato pa zavila desno na gramozno pot, ki se pričenja dvigati - kam drugam kot - zopet med nasade oljk. Ob poti sva srečala želvo in jo seveda pridno poslikala. Med velikimi plantažami oljk pa se že pričenjajo pojavljati polja sončnic in žita. Počasi se bližava robu oljkove dežele.

želva - po špansko tortuga

Ob 10.uri sva prišla do mesta Espejo. Mesto leži na vrhu griča in do glavnega mestnega trga vodijo zelo strme in ozke mestne ulice. Na glavnem trgu sva zavila v prijeten barček in počivala. Potem sva šla še čisto na vrh hriba, kjer je seveda grad z obzidjem. Z grajskega obzidja je res čudovit razgled na vse strani. Pred nama je ležala cela Andaluzija. 

mestece Espejo

mestni grad v Espeju

Domačini so nama pokazali, v kateri smeri je Cordoba, ki pa se zaradi meglice, katera je nastala zaradi sončne sparine, žal ni videla. Na okoliških gričih se vidijo ostanki posameznih opazovalnic, od koder so spremljali približevanje sovražnika. Ne vem, morda pa so to le črpališča in vodni rezervoarji, od koder namakajo nižje ležeče nasade oljk. Iz mesteca Espejo sva se strmo spustila nazaj na ravnico, prav kmalu pa sva prišla do dobro ohranjenega rimskega mostu. 

  

Kmalu se je teren zopet strmo dvignil. Ko sva po gramozni cesti prišla na vrh, se je pred nama odprla naslednja dolina. Ta je bila pokrita z nepreglednimi polji pšenice. Na sredi med polji sta bili le dve veliki kmetiji, ki sta obdelovali vsa ta polja. Žito je bilo že skoraj zrelo. Komaj sva dobro zakorakala med žitna polja so naju napadla drobne mušice. Bilo jih je neverjetno mnogo in bile so silno nadležne. Lezle so v nos, v ušesa, v oči. Oba sva neprestano mahala s kapo ali robcem pred obrazom in mušice skušala odgnati. A nič ni pomagalo. Obupna situacija. Ko sva prišla na vrh kake vzpetine, je malo zapihal vetrček in tam je bilo malo bolje, veter mušicam očitno spodreže krila. 

Na ravnici sence ni bilo več. Sonce je vedno bolj pripekalo in še pred poldnevom je bilo 35 stopinj. Če sva želela malo počivati, sva se skrila pod veje kake oljke ob cesti. 

sence je na tej poti bolj malo

Dobra dva kilometra pred Santa Cruzom sva ponovno prišla do ceste N-432 in ji sledila skoraj vse do prvih mestnih hiš. Promet na cesti je bil živahen, avtomobili so vozili precej hitro, zato sva se držala na skrajnem robu. Ko sva prišla preko mostu, sva našla markacije, ki so naju želele voditi desno od glavne ceste skozi nasad oljk. Vendar so se kmalu pričele pojavljati skoraj neprehodne goščave visoke suhe trave in plevela, zato sva se vrnila na glavno cesto, ki naju je pripeljala do prvih hiš v naselju. To so bile same gostilne, restavracije in hostli, ki so ob glavni cesti čakali na tovornjakarje in redke turiste, ki se tod ustavljajo na svoji poti proti Cordobi. Na desni strani ceste sva našla hostel in restavracijo La Galga, na reklamni tabli pa silhueto španskega hrta - galga. Na reklamni tabli sva opazila, da peregrinosom dajejo popust. Odločila sva se, da bova prenočila kar tukaj, čeprav je bil na drugi strani ceste še en hotel. Ko sem kasneje primerjal cene obeh na internetu, sem videl, da sva se dobro odločila. Ta na desni je bil res cenejši.

bar La Galga

Ko sva se namestila v sobi, sva šla dol v restavracijo na kosilo. Izredno prijazni natakar nama je postregel primo plato, secundo plato, liter vina in sladico. Danica je jedla salmorejo - hladno paradižnikovo juho, za drugi krožnik pa po nasvetu natakarja boucherone. To so majhne ribice, podobne jadranskim giricam. Sam sem se odločil za špansko klasiko - solata mixta in telečji naravni zrezek. Ko sva odklonila kavico, ki nama jo je ponudil nazadnje, se je potrudil in nama samoiniciativno prinesel kozarček domače grenčice. Danica se je spomnila na grenčico, ki jo je eksala na planici Konjščici in je odločno odklonila, da bi je tokrat spila vsaj požirek. Tako sem bil prisiljen obe popiti kar sam. Po kosilu sva šla v vas na sprehod, obenem pa poiskala nadaljevanje poti za jutri. Vasica je res mala, vsega skupaj nekaj vzporednih ulic, ki potekajo proč od glavne ceste N-432. Ima kakšnih 700 prebivalcev. Je le še dobrih 20 km oddaljena od Cordobe, vse vaško življenje pa se odvija ob glavni cesti, kjer so razporejeni vsi lokali in trgovine.