15. etapa Cerro Muriano - Villaharta, 24 km

15. etapa Cerro Muriano - Villaharta, 24 km
5.6.2015 (petek) Cordoba - Cerro Muriano, 24 km, vreme sončno, 35 stopinj, hoje 6.30 ure, od 08. do 14.30. ure. 

Zjutraj sva šla na pot ob 08.uri. Pred tem sva si pripravila zajtrk v letni kuhinji. Pogrela sva si vodo za kavico Nescafe in prilila mleka. Pospravila sva še zaloge iz nahrbtnika - sir za namaz in kruh. Po zajtrku naju je Gert-Jan pospremil do vhodnih vrat in nama zaželel srečno pot. Do konca mesta sva porabila manj kot pol ure. Kmalu sva bila pri bodeči žici, za katero se je pričelo zastraženo območje kasarne Guardie Civil. V velikih hangarjih sva videla oklepna vozila in tanke, ki očitno tam rjavijo že dalj časa. Kar dobre pol ure sva hodila mimo območja te kasarne. Potem se je Camino odcepil od glavne ceste in krenil v gričevnat svet ob železniški progi. Tej sva sledila nekaj časa, nato pa sva prečkala glavno cesto N-432 in ob njej po levi strani nadaljevala pot do kraja El Vacar. Po podatkih iz mojega vodnika tam ni ničesar, ne bara in ne trgovine. A vodnik je očitno že malo zastarel. Pametni alcalde tega kraja je ob glavni cesti uredil velika parkirišča za tovornjake. In ideja se je obrestovala. Na teh parkiriščih se ustavljajo številna vozila, osebni avtomobili in kamioni. Ob cesti pa so zrasli številni bari, restavracije in trgovinice. Naštel sem vsaj 5 barov, ki so bili odprti, pa še nekaj jih gradijo. Seveda sva se ustavila  v enem izmed njih,  v baru Laura in naročila zdaj že ustaljeno pijačo - mixto za dva. 

El Vacar

El Vacar - tu so številni bari

Do kraja Villaharta sva hodila vse do 14.30 ure, večinoma kar ob robu glavne ceste N-432. Dva ali tri kilometre pred naseljem sva opazila informacijsko tablo, da hodiva po gonjaški poti Cañada Real Soriana in da je le nekaj metrov s poti pred nama studenec Fuente del Cordel. Seveda sva šla do studenca, si vzela čas za krajši postanek in obnovila zaloge vode. V tej vročini popijeva neverjetne količine tekočine, izkoristiva priložnost povsod, kjer le lahko prideva do vode ali piva.

studenec Fuente del Cordel

Dolgočasna etapa. Villaharta je manjše mestece (762 prebivalcev), ki leži na višini 580 metrov. Glavna znamenitost mesta je samostan De Pedrique iz 13.stoletja, ki pa je izven naselja in ga nisva šla obiskat. V kraju naj bi bila možnost nastanitve v zavetišču za romarje v mestnem športnem centru.

Šel sem na Policio local, ki je bila seveda na ayuntamientu, da bi dobil ključe tega zavetišča. Prijazna vratarka na županstvu me je peljala v sobo dežurnega lokalnega policista. Ta je z dvema prstoma tipkal po tipkovnici računalnika in se delal pomembnega. Nekaj minut sem moral občudovati njegovo vztrajnost in znanje, nato pa se me je le usmilil. Vzel je ključe z žeblja na steni in mi velel, naj mu sledim. Šla sva levo od ayuntamienta v klanec, Danica nama je sledila. Ko smo prišli do športnega igrišča, naju je peljal v garderobe. Pokazal nama je klopi v garderobi in povedal, da je to vse, kar nama lahko ponudi. Ni postelj, ni blazin v telovadnici. Zahvalila sva se mu za prijaznost in mu povedala, da bova raje šla v hotel. Ker je v kraju samo eno prenočišče, tisto v baru Mirasierra, izbira ni bila preveč težka. 

bar Mirasierra v Villaharti ponuja tudi prenočišča

Z lastnikom bara sva se dogovorila tudi za kosilo. Nato sem skočil v trgovino in nabavil zaloge - liter mrzlega piva, banane, kruh, sirček, piškote. Ker v tem kraju ni kaj početi in ker naju je naslednji dan čakala kraljevska etapa - 39 km brez možnosti okrepčila ob poti - sva šla zgodaj v posteljo.