17. etapa 7.6.2015 (nedelja) Alcaracejos - Hinojosa del Duque, 25 km, vreme sončno, 35 stopinj, hoje 5.30 ure, od 07. do 12.30 ure.
V nedeljo zjutraj sva krenila na pot kolikor zgodaj se je le dalo. Napovedan je bil vroč dan, hoja v jutranjem hladu pa je bolj prijetna kot praženje na popoldanskem soncu. Mestne ulice so bile povsem prazne, ko sva iskala prve markacije najine poti. Mestne ulice so bile okrašene z zastavicami na vrvicah, ki so bile napete preko ulic. Danes bo verska procesija, v kraju imajo praznik lokalnega patrona.
Današnja pot ne bo tako samotna kot včeraj, že takoj na začetku naju čakata dva kraja. Po dobre pol ure hoje v prijetno svežem ozračju sva prišla do kraja Villanueva del Duque. Tudi to mesto je bilo okrašeno za verski praznik. Na izhodu iz mesta sva prišla do zanimivega spomenika. Na kupu gramoza je par tirnic, na njih pa rudarski voziček. Ob njem stoji rudar, naslonjen na kramp.
V okolici mesta so bili še v 20.stoletju rudniki srebra in spomenik je posvečen rudarjem tega mesta. Rudniki naj bi bili odprti že v rimskih časih, kasneje so jih izkoriščali tudi Mavri. Zaprli so jih leta 1932. Znana sta bila rudnik El Soldado in drugi z imenom Las Morras del Cuzna. Pri Cuzni je bil močan mavrski grad, katerega ruševine so vidne še danes. Villanueva je kraj podobne velikosti kot Alcaracejos, šteje nekaj manj kot 2.000 duš.
Že po dobrih dveh urah hoje sva bila v naslednjem mestu - Fuente La Lancha. Čas je bil za prvo kavico in poiskala sva odprt bar, ki je bil ob glavni cesti A-422, katera vodi od Alcaracejosa do Hinojose del Duque. Ob tej cesti bova danes korakala ves dan. V nedeljo zjutraj je v Španiji težko najti kaj odprtega. Vendar je bil tega dne krajevni praznik in v baru je že bilo nekaj domačinov, ki so stali pri šanku, pili kavico in metali papirčke kar na tla. Barman pa gre vsake tolike z metlo med njimi in pometa te smeti na smetišnico ter dviga prah. Čeprav so običajno na šanku posode za papirne odpadke, Španci najraje mečejo vrečke od sladkorja na tla. Prej, dokler so lahko še kadili v lokalih, so tja metali tudi čike.
Od Fuente La Lanche do Hinojose del Duque sva ves čas hodila po ravnici, izmenoma po levi in desni strani ceste A-422. Ob poljski poti, po kateri sva hodila, so bila polja žita, včasih tudi sončnice. Vmes so rasli razmetano prastari hrasti. Malo pred Hinojoso sva prišla do večjega rekreacijskega centra, kjer so bile lepo urejene klopi in mize, poleg njih pa kurišča, pripravljena za piknike na prostem. Izbrala sva si mizo v senci in pomalicala. Po krajšem postanku sva se že bližala prvim tablam, ki so označevale mesto Hinojosa del Duque. Tik pred mestom je velika tabla, ki opozarja, da je to mesto zadnje andaluzijsko mesto na poti Camino Mozarabe. Jutri bova prestopila mejo Andaluzije in prešla v pokrajino Extremadura.
Nekaj minut čez poldne sva prišla v mesto. Na začetku mesta je lep park z prodajalnami sladoleda in nekaj gostinskimi lokali z vrtovi v prijetni senci platan. Ustavila sva se v enem izmed njih in se malo ohladila. Nato sva šla iskat albergue municipal. Na glavnem mestnem trgu, imenovanem seveda Plaza Espana, sva našla ayuntamiento in v pritličju ayuntamineta dežurnega policista na Policia Local. Vpisal naju je v knjigo, pobral prispevek za prenočišče, nato pa naju odpeljal na zadnjo stran županstva. Tam je lepo urejen majhen albergue.
Ko smo šli proti albergu, sva na trgu opazila konja Greya, katerega sva srečala pred dvema dnevoma. Bil je privezan v senci pod drevesom in je spal, z eno od zadnjih nog naslonjeno na konico kopita. Očitno je tudi Luis še vedno v tem kraju. Torej ni veliko hitrejši od naju dveh. Ko sva opravila osnovne aktivnosti - pranje, tuširanje, obešanje perila, polnjenje baterij in postiljanje, sva se odpravila v mesto, da najdeva kak prijeten bar ali restavracijo z menijem del dia. Čeprav sva prekrožila ves mestni center, nama ni uspelo najti restavracije s takim menijem.
Zato sva se vrnila na glavni mestni trg in zavila v restavracijo poleg ayuntamienta, pri kateri sva začela najino iskanje. Tu so imeli samo hrano a la carte. A po cenah z jedilnika niso bili preveč dragi. Zase sem na predlog natakarja naročil lokalno specialiteto solomillo de cerdo, Danica se je odločila za ocvrto ribo bacalao (polenovka). Zraven sva naročila še dve solati mixti. Natakar me je opozoril, da je porcija solate res velika in da bova najbrž imela dovolj eno. Strinjal sem se z njim in spremenil naročilo. Že čez par minut je prinesel naročeno. Moja porcija solomilla je bila orjaška. Dobil sem kakih 20 kosov svinjskem ribice v soku. Danica je dobila podobno veliko porcijo ocvrte ribe, In velik krožnik solate. Priznavalno sem pokimal natakarju in v polomljeni španščini skušal povedati, da je imel prav in da je en krožnik solate res dovolj, da bi bila dve porciji preveč. Najbrž me je narobe razumel, saj se je čez minuto ali dve vrnil še z drugim krožnikom solate. Trudila sva se in trudila, a te silne količine hrane nisva mogla pospraviti. Prosila sva, če nama lahko hrano spakira za s seboj in prinesel nama je plastične posodice, v katero sva spravila pol kosila. Za vso to hrano in še liter rdečega povrhu sva plačala nekaj manj kot 30 evrov. Razliko sem pustil natakarju kot napitnino.
Ko sva odhajala iz lokala, sva pri eni izmed miz opazila konjenika Luisa. Pozdravila sva ga in izmenjali smo nekaj stavkov o opravljeni poti in vremenu. Na glavnem trgu pa so že pripravljali vse potrebno za večerno procesijo (povezava --> Hinojosa del Duque - cerkvena procesija). Pred cerkvijo je bil velik emblem stkan iz pravih rož. V cerkev pa so hodili pražnje oblečeni domačini. Na drugi strani mestnega trga so se zbirale mažoretke. Zbralo se je tudi več pihalnih godb ter praporščakov z banderami v rokah. Po napisih na zastavah sodeč so prihajali iz različnih krajev v okolici. Šla sva v cerkev, kjer so se ljudje hodili prekrižat pred oltar, potem pa posedali v klopi. Še pred pričetkom maše sva odšla nazaj na mestni trg. Ob 20.uri se je pričela procesija. Pihalne godbe so pričele igrati, iz cerkve pa so počasi prinesli nosilnico s kipom Marije, vso okrašeno z rožami. Za njo so hodili vplivnejši domačini, nekateri so nosili cerkvene zastave, ženske pa razne svetinjice in manjše križe. Povorka je krenila na pohod skozi mesto, zadaj so se v procesijo priključevali še krajani, ki niso bili pri maši in so čakali na trgu.
Medtem so iz vseh gostiln na obrobju trga pričeli na sredino trga prinašati mize in stole. Očitno bo po zaključku procesije na trgu še veselica.
Procesija se je vrnila pred cerkev ob 22.uri. Ljudje so se posedli pri mizah in natakarji so pričeli švigati iz lokalov do miz na sredini trga in nosili naročeno pijačo. Počasi sva se odpravila k počitku, a še dolgo proti jutru sva slišala hrup s trga. Španci se res znajo zabavati vse do jutra. Ponoči pa sva slišala tudi hrzanje konja Greya, kateremu je Luis uspel priskrbeti prenočišče kar v hodniku mestne hiše takoj zraven našega alberga. Luis je povedal, da je konj lačen in da ga kliče. Šel je k njemu, mu dal ovsa in potem je bil mir vse do jutra.
 |
| ulice v Alcaracejosu so praznično okrašene |
Današnja pot ne bo tako samotna kot včeraj, že takoj na začetku naju čakata dva kraja. Po dobre pol ure hoje v prijetno svežem ozračju sva prišla do kraja Villanueva del Duque. Tudi to mesto je bilo okrašeno za verski praznik. Na izhodu iz mesta sva prišla do zanimivega spomenika. Na kupu gramoza je par tirnic, na njih pa rudarski voziček. Ob njem stoji rudar, naslonjen na kramp.
 |
| Villanueva del Duque |
V okolici mesta so bili še v 20.stoletju rudniki srebra in spomenik je posvečen rudarjem tega mesta. Rudniki naj bi bili odprti že v rimskih časih, kasneje so jih izkoriščali tudi Mavri. Zaprli so jih leta 1932. Znana sta bila rudnik El Soldado in drugi z imenom Las Morras del Cuzna. Pri Cuzni je bil močan mavrski grad, katerega ruševine so vidne še danes. Villanueva je kraj podobne velikosti kot Alcaracejos, šteje nekaj manj kot 2.000 duš.
Že po dobrih dveh urah hoje sva bila v naslednjem mestu - Fuente La Lancha. Čas je bil za prvo kavico in poiskala sva odprt bar, ki je bil ob glavni cesti A-422, katera vodi od Alcaracejosa do Hinojose del Duque. Ob tej cesti bova danes korakala ves dan. V nedeljo zjutraj je v Španiji težko najti kaj odprtega. Vendar je bil tega dne krajevni praznik in v baru je že bilo nekaj domačinov, ki so stali pri šanku, pili kavico in metali papirčke kar na tla. Barman pa gre vsake tolike z metlo med njimi in pometa te smeti na smetišnico ter dviga prah. Čeprav so običajno na šanku posode za papirne odpadke, Španci najraje mečejo vrečke od sladkorja na tla. Prej, dokler so lahko še kadili v lokalih, so tja metali tudi čike.
 |
| Fuente La Lancha |
Od Fuente La Lanche do Hinojose del Duque sva ves čas hodila po ravnici, izmenoma po levi in desni strani ceste A-422. Ob poljski poti, po kateri sva hodila, so bila polja žita, včasih tudi sončnice. Vmes so rasli razmetano prastari hrasti. Malo pred Hinojoso sva prišla do večjega rekreacijskega centra, kjer so bile lepo urejene klopi in mize, poleg njih pa kurišča, pripravljena za piknike na prostem. Izbrala sva si mizo v senci in pomalicala. Po krajšem postanku sva se že bližala prvim tablam, ki so označevale mesto Hinojosa del Duque. Tik pred mestom je velika tabla, ki opozarja, da je to mesto zadnje andaluzijsko mesto na poti Camino Mozarabe. Jutri bova prestopila mejo Andaluzije in prešla v pokrajino Extremadura.
Nekaj minut čez poldne sva prišla v mesto. Na začetku mesta je lep park z prodajalnami sladoleda in nekaj gostinskimi lokali z vrtovi v prijetni senci platan. Ustavila sva se v enem izmed njih in se malo ohladila. Nato sva šla iskat albergue municipal. Na glavnem mestnem trgu, imenovanem seveda Plaza Espana, sva našla ayuntamiento in v pritličju ayuntamineta dežurnega policista na Policia Local. Vpisal naju je v knjigo, pobral prispevek za prenočišče, nato pa naju odpeljal na zadnjo stran županstva. Tam je lepo urejen majhen albergue.
 |
| Hinojosa del Duque |
Ko smo šli proti albergu, sva na trgu opazila konja Greya, katerega sva srečala pred dvema dnevoma. Bil je privezan v senci pod drevesom in je spal, z eno od zadnjih nog naslonjeno na konico kopita. Očitno je tudi Luis še vedno v tem kraju. Torej ni veliko hitrejši od naju dveh. Ko sva opravila osnovne aktivnosti - pranje, tuširanje, obešanje perila, polnjenje baterij in postiljanje, sva se odpravila v mesto, da najdeva kak prijeten bar ali restavracijo z menijem del dia. Čeprav sva prekrožila ves mestni center, nama ni uspelo najti restavracije s takim menijem.
Zato sva se vrnila na glavni mestni trg in zavila v restavracijo poleg ayuntamienta, pri kateri sva začela najino iskanje. Tu so imeli samo hrano a la carte. A po cenah z jedilnika niso bili preveč dragi. Zase sem na predlog natakarja naročil lokalno specialiteto solomillo de cerdo, Danica se je odločila za ocvrto ribo bacalao (polenovka). Zraven sva naročila še dve solati mixti. Natakar me je opozoril, da je porcija solate res velika in da bova najbrž imela dovolj eno. Strinjal sem se z njim in spremenil naročilo. Že čez par minut je prinesel naročeno. Moja porcija solomilla je bila orjaška. Dobil sem kakih 20 kosov svinjskem ribice v soku. Danica je dobila podobno veliko porcijo ocvrte ribe, In velik krožnik solate. Priznavalno sem pokimal natakarju in v polomljeni španščini skušal povedati, da je imel prav in da je en krožnik solate res dovolj, da bi bila dve porciji preveč. Najbrž me je narobe razumel, saj se je čez minuto ali dve vrnil še z drugim krožnikom solate. Trudila sva se in trudila, a te silne količine hrane nisva mogla pospraviti. Prosila sva, če nama lahko hrano spakira za s seboj in prinesel nama je plastične posodice, v katero sva spravila pol kosila. Za vso to hrano in še liter rdečega povrhu sva plačala nekaj manj kot 30 evrov. Razliko sem pustil natakarju kot napitnino.
 |
| Hinojosa del Duque - procesija |
Medtem so iz vseh gostiln na obrobju trga pričeli na sredino trga prinašati mize in stole. Očitno bo po zaključku procesije na trgu še veselica.
Procesija se je vrnila pred cerkev ob 22.uri. Ljudje so se posedli pri mizah in natakarji so pričeli švigati iz lokalov do miz na sredini trga in nosili naročeno pijačo. Počasi sva se odpravila k počitku, a še dolgo proti jutru sva slišala hrup s trga. Španci se res znajo zabavati vse do jutra. Ponoči pa sva slišala tudi hrzanje konja Greya, kateremu je Luis uspel priskrbeti prenočišče kar v hodniku mestne hiše takoj zraven našega alberga. Luis je povedal, da je konj lačen in da ga kliče. Šel je k njemu, mu dal ovsa in potem je bil mir vse do jutra.
Ni komentarjev:
Objavite komentar