23. etapa Santa Amalia - San Pedro de Merida, 21 km

23. etapa Santa Amalia - San Pedro de Merida, 21 km
 
13.6.2015 (sobota) Amalia - San Pedro de Merida, 21 km, vreme sončno, 36 stopinj, hoje 5,30 ur, od 07.30 do 13. ure. 

Tudi današnja etapa bo kratka, zato se nama ni mudilo nikamor. Na pot sva šla šele ob 08.30 uri. Iz Santa Amalie sva krenila proti mestecu Torrefresneda, ki je oddaljeno kakih 10 km. Prvi del poti vodi med polji. Potem sva prišla do precej prometne ceste N-430 in zadnje kilometre pešačila kar po njej. Hodila sva tesno ob robu, saj so vozila nasproti vozila dokaj hitro. V vasici Torrefresneda sva se ustavila le za krajši počitek, tu ni kaj videti. 

Torrefresneda

Nadaljevala sva po prašni gramozni cesti ob robu polj. Vmes sva srečala traktor na visokih kolesih, ki je bil namenjen najbrž za obdelavo koruznih polj, ki so se začela pojavljati poleg paradižnika. Morda pa celo za paradižnik, saj ne vem, kako visoko zrasejo te sadike. 

Potem sva prišla do TV stolpa ali antene za mobitele, na kateri je bilo kar sedem gnezd štorkelj. Tu okrog so riževa polja, pravi raj za štorklje. Teh je v Španiji še mnogo, mnogo več kot pri nas v Prekmurju. Ves čas sva hodila tesno ob avtocesti, nekaj časa po levi strani, potem po desni strani. To so bile vzdrževalne ceste, ki ob avtocesti vodijo proti mestu San Pedro de Merida. Prišla sva do ogromnih nasadov sliv, a so bile še zelene. Zrele bodo čez kak teden, prepozno za naju.

Po daljšem klancu sva ob 13.uri končno prišla do prvih hiš mesta San Pedro. Po izkušnjah iz prejšnjih dni sva šla kar takoj na glavni mestni trg in se tam pozanimala, kod najdeva mestni albergue. Prijazni domačin iz hiše poleg ayuntamienta naju je napotil po glavni mestni ulici navzgor. Albergue je nasproti poslopja Guardie Civil. Z lahkoto sva našla albergue. A kaj nama je to pomagalo, ko pa je bil zaprt, nikjer blizu pa žive duše. Povprašal sem pri sosednji hiši in povedali so nama, da ima ključe alcalde - župan. Pokazali so mi po klancu navzdol, kje je doma. Točno nasproti bara. Odložil sem nahrbtnik na klopco na trgu pred albergom in šel tja. Zvonil sem nekaj časa, a se nihče ni oglasil. Pozvonil sem še pri sosedu. Povedal je, da župana ni doma, da je šel v Merido in da ni znano, kdaj se vrne. Tako, z albergom sva opravila. Gremo v lov na druga prenočišča. 

San Pedro - ayuntamiento

zaprti albergue v San Pedru

Šla sva po klancu navzdol proti glavni cesti, ki od San Pedra vodi proti Meridi. Tam bo gotovo kak motel za tovornjakarje. Ko sva prišla do glavne ceste, opazim na desni napis - hostel Josema, habitaciones. Lepo, soba bo. 

hostel Josema

Stopim v trgovino, nad katero je bil ta napis in povprašam za sobo. Soba je prosta. Kaj pa cena? Možakar pri blagajni pravi - 20 evrov. Lepo, me prav zanima, kakšna bo soba za to ceno. Nočem se še odločiti, pravim, da gremo najprej pogledat sobo. Stopimo v nadstropje nad trgovino. Soba je velika, prostorna in hladna. Kopalnica je velika in čista, v sobi je tudi televizor. Wifi dela. Le klime ni. Seveda se odločiva, da bova sobo vzela. Navdušeni gostitelj nama ponudi še blokce za menu del dia. Če jih kupiva pri njem, bova dobila kosilo v sosednji restavraciji za pičlih 7 evrov. Seveda takoj kupim še blokce za kosilo. Po osnovnih romarskih opravilih v sobi se odpraviva na kosilo. Čeprav ura ni prava, naju natakar sprejme in pove, da bova morala malo počakati, saj običajno ob tej uri ne strežejo kosil. Le v jedilnico ne moreva, ker jo še urejajo. Jesti bova morala kar pri mizah v točilnici. To naju ne moti preveč. Zvečer se odpraviva še malo po vasi. Ni kaj posebnega za videti, zato sva kmalu v sobi. Malo na internet in malo pred televizorjem, pa kmalu zaspiva.