13. etapa Santa Cruz - Cordoba, 24,7 km

13. etapa Santa Cruz - Cordoba, 24,7 km
2.6.2015 (torek) Santa Cruz - Cordoba, 24,7 km, vreme sončno, 37 stopinj, hoje 6 ur, od 07.30 do 13.30 ure.

Na pot sva krenila zgodaj zjutraj, takoj ko se je zdanilo. V Španiji je to v tem letnem času par minut čez 7.uro. Kmalu sva zapustila zadnje vaške hiše in se po cesti CP-113 zlagoma dvigala skoraj v vzhodni smeri. Po dobrih 6 kilometrih hoje navkreber sva zapustila asfaltno cesto in se po makadamski poti med polji sončnic in žita povzpela na sedlo.

Odprl se nama je pogled na naslednjo dolino. Tam oljk ni bilo več. Žito, žito do obzorja, vmes pa kakšna večja zaplata njiv s sončnicami, ki so že počasi obračale rumene glavice za soncem.

Na vrhu klanca so se doslej dobre markacije povsem izgubile. Nekaj časa sva se spuščala po cesti med polji, dokler nisva prišla do križišča dveh poti. Markacije še vedno nobene, ne na levi ne na desni poti. Odložil sem nahrbtnik in se vrnil nazaj na sedlo ter pazljivo ogledoval kamne, drevje, ograjo, da bi kje našel markacijo Ni je bilo. Šla sva naprej po spodnji cesti in le dobrih 100 metrov naprej od križišča ponovno našla markacijo. Sva pa izgubila več kot pol ure, ker markacist ni označil vsaj križišča. Najina današnja pot je ves čas potekala po poti GR-43 Cordel de Granada.

pot Cordel de Granada - caňada

To je nekdanja pot med Granado in Cordobo po kateri so gonjači vodili živino iz živinorejskih krajev proti predelom Španije, kjer je živine primanjkovalo. Teh poti je veliko, nekatere so dolge tudi do 800 km. Vse so položene v smeri od juga proti severu. Danes je pot zelo valovita. Neprestano se dvigava na gričke in spuščava v doline na drugi strani. Naselij ni nobenih, le vsakih par kilometrov kaka osamljena hacienda. Ob poti so bili pogosto modri cvetovi pegastega badlja, ki tu doseže tudi višino preko 2 metra.

pegasti badelj

Nekje sredi tega valovitega sveta je v bližini lepe in velike kmetije z najine desne prišla druga varianta Camina - tista ki od Castra de Rio vodi naravnost proti Cordobi. Od tu naprej sva obe varianti speljani po isti poti. Tudi danes so naju našle mušice. Zgleda, da so nekako povezane z žitnimi polji. Spremljale so naju ves čas vse do Cordobe. Najbrž so bile zoprne mušice glavni krivec, da sva neznosni vročini navkljub današnjo etapo opravila v rekordno kratkem času. Hoja po gramoznih cestah, posutih z grobim kamenjem je bila naporna. Podplati so pričeli peči, saj so pohodni čevlji za tako hojo skorajda prelahka obutev. Tu bi bolj prav prišli gojzarji, da ne bi čutil grobega kamenja skozi podplat.

nepregledna žitna polja so zamenjala nasade oljk

Okrog 11.ure sva prišla na večjo odprto ravnino. Na obzorju so bili visoki hribi, na koncu ravnice pod hribi pa sva zagledala Cordobo. A do nje je bilo še dobrih 8 km, kar pomeni še dve uri hoje po razbeljenem gramozu. Sence pa nikjer. Nizko nad nama je preletelo manjše športno letalo in pomahal sem pilotu. Čez nekaj minut se je letalo ponovno približalo in pristalo na travniku tik ob cesti, ravno nasproti naju. V letalu sta bila instruktor in pilot začetnik, ki se je učil vzletati in pristajati. Navdušeno sta nama mahala, nato pa sta v oblaku prahu ponovno zletela in odletela nazaj proti Cordobi.

športno letališče pred Cordobo

na ravnici se že vidi mesto Cordoba

Midva sva do mesta potrebovala malo več. Okrog 12.ure sva prišla do prvih mestnih hiš.

Nadležne mušice po poti so bile krive, da sva etapo opravila v rekordnem času. Ustavila sva se takoj v prvem baru ob cesti. Ko sva se dodobra osvežila in odpočila, sva šele nadaljevala pot proti centru mesta. Hotel sem nama rezerviral že prejšnji dan preko interneta - posredniška agencija Booking. Izbral sem manjši družinski hotel Cibeles, ki je lociran v samem mestnem jedru, le par minut hoje oddaljen od slovite cerkve La Mezquita. Po nekaj minutah hoje po mestni vpadnici sva prišla do lepega rimskega mostu preko reke Guadalquivir. Na levi strani mostu je znameniti stolp Torre de la Calahora.

Torre de la Calahora

Na mostu je vrvelo turistov, tam so bili poulični muzikanti, prodajalci spominkov, stojnice z vodo in osvežilnimi pijačami. Takoj na drugi strani mostu sva zavila v ozke ulice starega dela mesta.

rimski most v Cordobi

Že po dobrih 300 metrih sva bila na cilju - našla sva ulico Cara in nekoliko umaknjen z glavne ulice Calle Cardenal Gonzales v kratki stranski ulici pension Cibeles. Ker sem seveda izbral najbolj poceni sobo z dvema ležiščema, sva dobila majhno sobico povsem na vrhu dvonadstropne zgradbe. V sobi je sicer bila klima, ki je delala dobro, a vseeno je bilo obupno vroče. Okno v sobi je bila majhna luknja in skoznjo je prišel samo vreli zrak. Malo je pomagalo tuširanje z hladno vodo, kar sva potem večkrat ponavljala.

pension Cibeles, v Cordobi pač ni alberga

Ob 19.uri zvečer, ko je najhujša vročina pričela malo popuščati, sva se odpravila na prvi sprehod v mesto. V Cordobi bova ostala še cel naslednji dan, saj je v mestu res veliko stvari, ki bi si jih rada ogledala. Pa tudi dan počitka bo kar dobrodošel. Doslej sva prehodila že kakih 340 km. Šla sva po ozkih ulicah, prepolnih turistov, proti La Mezquiti, ki je bila ob tej uri že zaprta. Naredila sva velik krog po starem delu mesta. Vstopila sva na nekaj čudovitih dvorišč, ki so zgrajena povsem v arabskem slogu. Nato sva šla na večerjo, bolj podroben ogled mesta pa sva si prihranila za naslednji dan.

3.6.2015 (sreda) ogled Cordobe, vreme sončno, tja do 39 stopinj, 

V Cordobi je čutiti močan arabski vpliv, morda še najbolj od vseh andaluzijskih mest. To ni prav nič čudnega saj je bila Cordoba dolga stoletja glavno mesto islamskega kalifata. Mavrska država na tem območju je trajala od leta 711 do 1492, v svojem največjem obsegu je zavzemala večino ozemlja današnje Portugalske in Španije, Andoro in tudi del južne Francije. V Španiji je segala vse do Baskije in roba Mezete pri Burgosu in Leonu. Meje države so se neprestano spreminjale, saj so potekali stalni boji med krščanskimi kralji in islamskimi osvajalci. Muslimani v Evropi so bili zelo kultivirani. Kristjanom in Židom so priznavali precej veliko avtonomijo. Cordobo so kristjani osvojili že leta 1236 in od takrat je pričela moč islamske države Al-Andalus pojemati. Le emirat v Granadi se je upiral še dobrih 200 let. Ostali pa so vplivi islamske kulture, ki so najbolje vidni v gradbeništvu. Vrata v obliki ključavnice, notranja dvorišča, alabastrni detalji. V časih cordobskega kalifata (okrog leta 1000) je bila Cordoba največje mesto na svetu, štela je preko 500.000 prebivalcev (danes jih ima okrog 325.000). Mavri so uvedli napredno kmetijstvo, namakali so ogromne kmetijske površine in zelo povečali kmetijsko proizvodnjo.

La Mezguita z zadnje strani

So pa v Cordobi tudi številni arheološki ostanki iz rimske dobe. Najbolje je ohranjen in lepo obnovljen rimski most, obiskala pa sva tudi Dianin tempelj, forum, amfiteater, mestno obzidje z nekaj ohranjenimi mestnimi vrati in palačo cesarja Maksimiljana. Nato sva šla po ozkih mestnih ulicah v staro judovsko četrt Juderio, do sinagoge in tipične sefardske hiše. Lepa je ulica Calleja de las Flores. Na koncu sva obiskala še palačo Alcazar de los Reyes Cristianos, ki je bolj na obrobju starega mesta. Tam je bil včasih sedež slovite španske inkvizicije, pred tem pa tudi kraljeva palača. V mestu so številne cerkve, saj jih je samo kralj Ferdinand Kastiljski III po osvojitvi mesta v 13.stoletju dal postaviti kar 12.

Največja znamenitost mesta pa je gotovo katedrala in mošeja La Mezquita. To je bila prvotno cerkev svetega Vincenca, katero so Mavri v 8.stoletju (Abd al Rahman) preuredili v mošejo in jo močno povečali. Sprejela je lahko do 25.000 vernikov istočasno.

La Mezquita

Po arhitekturi je zelo podobna Veliki mošeji v Damasku, verjetno so se pri gradnji in razširitvah zgledovali po njej. V njej so v enem delu molili muslimani, v drugem delu je ostala krščanska cerkev in so molili kristjani. Po rekonkvisti, ko so muslimane pregnali iz mesta, so mošejo popolnoma preuredili v katoliško cerkev. Ostali pa so arabski oboki z značilnimi rdeče belimi progami in na miru so pustili tudi sveto muslimansko točko znotraj cerkve - mihrab.

La Mezquita - notranjost

Ni pa več v njej dovoljeno moliti k Alahu, čeprav muslimani vneto prosijo Vatikan, da bi to ponovno dovolil. Tudi ob najinem obisku stolnice je bilo pri mihrabu veliko obiskovalcev muslimanov, ki so tam stali dalj časa in so najbrž molili, pa tudi veliko slikali. Mezquita je na Unescovem seznamu kulturne dediščine, saj velja za enega največjih spomenikov mavrske kulture. Obiskujejo jo množice turistov z vsega sveta in celo mestno gospodarstvo se vrti okrog te cerkve.

Naokrog so številne stojnice in trgovinice, vse pa prodajajo razne spominke, ki nosijo obliko cerkve oz. mošeje. Okrog cerkve so kočije in taksiji, ki prežijo na turiste. V sosednjih ulicah pa številni hoteli, gostilne, restavracije. Vse se ukvarja s turizmom. Na dvorišču stolnice je stolp San Juan, ki je bil včasih minaret, potem pa so ga preoblekli v pravokotno obliko in predelali v zvonik.

Tudi za ogled mesta z vrha stolpa pobirajo ločeno vstopnino, pa sva si tistih nekaj evrov za obisk raje prihranila. Ogled mesta je s pavzo za kosilo trajal vse do zgodnjih večernih ur, pa še si nisva ogledala vsega, kar bi bilo vredno obiskati. Cordoba je res lepo staro mesto, vredno obiska. Ampak midva sva morala še malo spočiti noge, jutri kreneva naprej proti Meridi.