3. etapa Antequera - Villanueva de Algaidas, 24,5 km

3. etapa  Antequera - Villanueva de Algaidas, 24,5 km

22.5.2015 (petek),  Antequera - Cartaojal - Villanueva de Algaidas, 24,5 km,  vreme pretežno sončno, 24 stopinj,  hoje 6 ur in pol, od 08.30 do 15. ure.  

Zjutraj sva si v albergu pripravila skromen zajtrk in popila "doma skuhano" kavico. To je kava 2 v 1 (kavni ekstrakt in mleko v prahu), raztopljena v topli vodi iz vodovodne pipe v kopalnici. Ker je bila pred nama krajša etapa, sva na pot krenila šele ob 08.30 uri. Ključ zavetišča sva vrgla v posebej pripravljeno skrivališče na zidu na levi strani vhodnih vrat. Potem sva se spustila po rahlem klančku navzdol proti mestnim vratom Puerta Granada. 

mestna vrata Puerta Granada

 Šla sva mimo mestnega pokopališča in na desni strani ob cesti opazila lepo urejen park, sredi njega pa večjo vzpetino. V tej vzpetini je skrit dolmen Menga. Dobro sva ga videla s ceste, zato se nisva preveč sekirala, ker je bil vhod še zaklenjen. V Španiji se stvari pričnejo dogajati ob 09. ali celo ob 10.uri, pred tem časom so odprti le nekateri bari in redke trgovinice, v glavnem tiste manjše, privatne.   

pogled nazaj proti mestu

Do prvega naseljenega kraja na današnji poti, vasice Cartajoal, je bilo 11,5 km, za kar sva porabila tri ure hoje. Pot je ves čas vodila po ravnini, ob cesti  so bile velike njive čebule, česna, sončnic in špargljev.  Šparglji so bili ravno zreli in na nekaj mestih  sem jih malo nabral in si jih  privoščil za malico, kar surovih.  Večino časa pa sva hodila med samimi nasadi oljk. Vsi nasadi so preorani in namakani. Za oljke zelo dobro skrbijo. Prav zanima me, kako poteka obiranje teh neskončnih nasadov .  Nasade še širijo, nove obdelane površine segajo visoko,  ponavadi kar do vrha hribov.  Prav nič jih ne moti, če je zemljišče polno kamenja. Z namakanjem rešijo pred sušo še tako zahtevne terene.   Med nasadi sva srečala starejšega možaka, ki je na vrvici vodil tri španske hrte - galge. Malo sva se pomenkovala z njim, potem sem poslikal pse. Enakega ima namreč sin Robi, pa ga bo slika gotovo zanimala.

psi pasme španski galgo

nasadi oljk na kamnitem terenu

Nekaj minut pred poldnem sva se po krajšem klancu povzpela v center vasi Cartaojal in se ustavila v baru na glavni ulici. Cartaojal ima kakih 1.200 prebivalcev in je skoraj ves ob glavni ulici. Kljub temu, da je vasica majhna, pa je v njej kar živahno dogajanje. V juliju proslavljajo praznika svetnika Santiaga. Vsako leto maja ali junija imajo znamenito procesijo ob prazniku Marije, matere Jezusa -  Romería de María Auxiliadora. Na youtube so objavljeni zanimivi posnetki te procesije iz večih let - npr.  Romeria de Cartaojal.  Letos je bila procesija organizirana 10.maja, zamudila sva jo le za slaba dva tedna. V kraju imajo kulturni dom, športni kompleks, bazen. Vsako leto organizirajo festival flamenca. Tudi Radenci bi se lahko kaj naučili od prizadevnih krajanov te majhne andaluzijske vasice. 

vas Cartaojal

Ko sva popila kavico, sem želel pri šanku še požigosati najine romarske credentiale. Pogledal sem v škatlo, kjer jih običajno hranim, a jih tam ni bilo. Morda so v mapi? Tudi tam jih ni bilo. Zdaj sem postal že zaskrbljen. Najbrž sem jih pozabil v Antegueri, v albergu. Zmetal sem vse stvari iz nahrbtnika, pregledal še vse žepe, credentialov nikjer. Ali naj grem nazaj ponje ali naj pozabim nanje in nabavim nove? Nazaj je  tri ure hoje, pa vrnitev nadaljnje tri ure. Če bi nekaj časa tekel, bi morda zmogel pot opraviti v 4 urah. A vseeno bi to pomenilo zapravljen dan. Šel sem čez cesto na krajevni urad in povprašal, ali se da nabaviti credentiale v tej vasi. Povedali so mi, da ne. Najbrž je prva možnost šele v Luceni.

Barmanka mi je predlagala taksi. Prosil sem jo, naj mi ga pokliče in povpraša še za ceno. Res je poklicala taksista in mi povedala, da bo računal 16 evrov. Strinjal sem se in čez slabe pol ure je taksi prišel pome. Vprašal sem ga, če cena drži in potrdil je. Potem me je vprašal, kje imam prtljago.  Razložil sem mu, da bom nahrbtnik pustil v baru. Grem v Anteguero samo po pozabljene credentiale, potem se vrnem z njim nazaj v Cartaojal.  Taksist se je malo začudil, potem pa povedal, da bo cena v tem primeru pač dvojna. On je namreč prišel pome iz Anteguere in se bo moral po tej relaciji peljati dvakrat tja in nazaj. Če bi mi barmanka povedala, da pride taksi iz Anteguere, bi ga poslal direktno v albergue, da bi peljal samo enkrat! Ko pa je že bil v Cartaojalu, je bilo prepozno. Odpeljala sva se do alberga, hospitalero je bil k sreči doma. Najini credentiali so bili še vedno na njegovi mizi. Ko sva se prejšnji dan prijavila, nama jih je požigosal in jih odložil na mizo. Nato nama je šel razkazat prostore. Oba z Danico sva imela polne roke stvari - nahrbtnik, palice, sezute čevlje, zato so credentiali ostali kar na mizi. Šola za naprej.  

Po tej pustolovščini sva nadaljevala proti Villanuevi de Algaides. Še naprej sva hodila večinoma med nasadi oljk.

novi nasadi oljk

Dobro uro sva se vzpenjala na večji hrib, naslednjo uro sva se počasi spuščala navzdol na drugo stran. Ob poti sva poslikala dva rimska miljna kamna (milliario), ki pričata, da je tod nekoč potekala rimska cesta, ki pa se še danes uporablja kot kmetijska cesta. Na vrhu manjše vzpetine sva si privoščila krajši počitek. Po podatkih iz vodnika bi morala tu nekje najti studenec ob poti. Odložil sem nahrbtnik in stopil par korakov naprej. In res, takoj za ovinkom, pri vhodu na večje kmetijsko posestvo, je bil studenec s hladno vodo.

studenci so na tej poti redki, a dobrodošli

Napolnila sva si plastenke in se dodobra napojila, pa čeprav do cilja nisva več imela kaj dosti. Ko sva ob pol petih prišla v mesto, sva se napotila po klancu navzdol do bara Pedro, kjer na bi bili ključi alberga municipal (zavetišče v lasti in oskrbi mesta). Barmanka je povedala, da jih je že vzel romar Španec, ki je prišel kako uro pred nama. Šla sva nazaj do alberga, vendar je bil še vedno zaklenjen. Za vsak slučaj sem malo razbijal po vratih in zaprtih polknih in res se je čez kako minuto primajal zaspan Španec. Siesta! Odklenil nama je in lahko sva odložila že kar težke nahrbtnike.  

mestni albergue v Villanuevi de Algaidas

Potem smo šli skupaj s Špancem v mesto pogledat, kako je s kosilom. V restavraciji malo višje na klancu, ki je po oglasnih tablah sodeč obetala dobrote z žara, so nam povedali, da smo kosilo žal že zamudili. Kuhinja je prenehala delati ob 16.uri. večerja pa bo na voljo šele po 20.uri. Ker sva bila lačna, čakanje ni prišlo v poštev. Torej trgovina. Nabavila sva romarsko klasiko - špagete, tuno, paradižnik, vino tinto. In čez slabo uro je bilo kosilo pospravljeno, midva pa polnih trebuščkov.  

Po kosilu sva šla malo naokrog po mestecu. Villanueva nima več kot kakih 4.300 prebivalcev. Od Malage je oddaljena 70 km.  Od znamenitosti  tega kraja velja omeniti le konvent Frančiška Asiškega, mimo katerega bova šla jutri kaj kmalu po izhodu iz mesta. Konvent  so postavili frančiškani v 16.stoletju, vendar so ga kasneje opustili in je danes precej  porušen  

konvent Frančiška Asiškega

 

Zgodaj sva se odpravila k počitku, naslednji dan naju zopet čaka daljša etapa.