2. etapa Almogia - Antequera, 35,4 km

2. etapa  Almogia - Antequera, 35,4 km

21.5.2015 (četrtek),  Almogia - Villanueva de la Concepcion - Antequera, 35,4 km,  vreme pretežno sončno, 22 stopinj, ob 14.uri nekaj minut dežja,  hoje 10 ur, od 07.15 do 17.15 ure.  

Ker naju je čakala dolga etapa, sva vstala bolj zgodaj. Po zajtrku in kavici, ki sva si jo pripravila v albergu, sva takoj ob svitu krenila na pot. V prve pol ure sva se strmo spustila v dolino, do osamljene kmetije.  Tam sva izgubila markacije. Nad seboj sva slišala promet na cesti, ki vodi od Almogie proti prvemu naselju v najini smeri, kraju Villanueva de la Concepcion. Povzpela sva se do ceste in pot nadaljevala kar po njej. Prvi počitek sva si privoščila po dobri uri in pol hoje, na križišču s cesto, ki vodi na hrib Santi Petri (794m) in proti Ermiti de las Tres Cruces (puščavniški objekt pri Treh križih).  

križišče poti

Ob 11.uri sva bila v majhni vasici Pastelero, kjer sva upala, da bo kak bar, vendar iz te moke ni bilo kruha. V redkem prometu sva nadaljevala pot po asfaltni cesti proti Villanuevi, ki čepi na vrhu griča. Za nama je bilo že skoraj 20 km poti, zato sva se ustavila v enem izmed številnih barov na glavnem mestnem trgu. Naročila sva dve kavi, mixto (pivo z limonada) in malo porcijo pulpo a la gallega (hobotnica po galicijsko - z olivnim oljem in rdečo papriko).   Račun je znašal presenetljivo malo - zgolj 7 evrov. Pri sosednji mizi sva slišala klepetati dva angleška para. Niso bili romarji, pač pa turisti z avtodomom. S seboj so imeli tudi psa.  

Villanueva  de la Concepcion je mestece podobne velikosti kot  Almogia.  Leži pod vznožjem planinskega masiva El Torcal, katerega obiskujejo številni turisti.  Po krajšem počitku sva se odpravila naprej.  Pot je vodila strmo v hrib nad mestom, večinoma med neskončnimi nasadi oljk.  Po makadamski cesti sva se vzpenjala proti sedlu Puerto de las Escarihuelas, ki je približno na višini 950 m. Sredi oljčnih nasadov sva najprej srečala psičko, ki je v gobčku nosila štruco suhega kruha, katerega so ob cesti odvrgli prijazni domačini. Ko naju je zagledala, se je nezaupljivo umaknila s ceste in ves čas gledala za nama. Ko sva šla le nekaj deset metrov naprej, pa so izpod oljk ob cesti k nama na cesti pribevskali majhni, komaj par tednov stari psički.  Skakljali so okrog naju in cvilili ter se dobrikali. Očitno so bili lačni in so želeli, da jima kaj ponudiva. Pobrskal sem po nahrbtniku in našel pol štruce francoskega kruha ter dve konzervi tunine. Odprl sem obe konzervi  in v olje pomočil kruh. Nato sva jim nastavila hrano v senco pod oljko in hitro odšla naprej, da ne bi ves trop mladičev capljal za nama. 

psička pazi na svoje otroke

Ob 15.30 uri sva bila na sedlu, v nacionalnem parku El Torcal de Antequera. Tu je značilen kraški svet. Vrh hriba je poln kamnitih figur, ki jih je ustvarila erozija in oblikujejo neverjetne podobe.   

nacionalni park El Torcal

Na sedlu je večja planota, na kateri so pašniki in tudi nekaj njiv ovsa. Dober kilometer pot vodi po sedlu, nato se strmo spusti proti najinemu današnjemu cilju, mestu Antequera.  Ko sva prišla do roba planote, sva globoko pod seboj že zagledala  snežno bele hiše mesta, ki so se po barvi komajda ločile od apnenčastih skal na masivu El Torcal. Po lepi tlakovani planinski poti sva se strmo spustila v dolino.

Tam je bil večji pašnik z ovcami. Eden izmed mladičkov je obupano iskal svojo mamico. Tekal je od ene skupine ovc do druge in presunljivo blejal. Pa ni imel sreče. Počivala sva vsaj 15 minut, ves ta čas je mladiček iskal mamo, vendar brez uspeha.  Zadnja dva kilometra poti do mesta Antequera sva prehodila po asfaltni cesti.  Nekaj minut po 17.uri sva bila pri prvih mestnih hišah. 

Anteguera

Povprašala sva nekaj mimoidočih, kje je cerkev svetega Jakoba, poleg katere naj bi bil albergue za peregrinose. Napotili so naju na drugi konec mesta. Ko sva prišla do alberga, je bil zaklenjen.  

cerkev sv. Jakoba, vhod v albergue je skozi železna vrata na levi

Zraven njega je bil odprt bar, zato sva se utaborila kar tam. Prijazni barman nama je povedal, da imajo ključ alberga  v sosednji hiše preko ulice. Šel sem tja in pozvonil. Čez kako minuto je prišla neka gospa, očitno je spala (siesta!) . Povedala je, da je mož nekje zunaj in da se vrne tam okrog 19.ure. Kaj sva hotela, nazaj v bar in čakanje. Možakar se je vrnil že ob 18.30 uri in nama odprl albergue, ki se je držal cerkve.  Bil je bolj skromne sorte.  Kopalnica in WC sta bila v drugem objektu na dvorišču cerkve. Za eno noč bo že dobro.

Najprej sva opravila nujne romarske zadeve - preobuvanje v japonke, pranje, tuširanje.  Potem sva se odpravila najprej na  sprehod v mesto in zatem na večerjo, katere v teh španskih barih ni moč pričakovati pred 20.uro. 

Antequera je kar veliko mesto, šteje približno 42.000 prebivalcev.  Mesto imenujejo tudi "srce Andaluzije", ker leži na sredi med večjimi andaluzijskimi mesti Sevillo, Granado, Malago in Cordobo.  Mesto je zelo staro, o čemer pričata dva dolmena (dolmen = kamnito bivališče, votlina, obdana s skalami) iz bronaste dobe. Mimo enega izmed njiju - Dolmen de Menga - naju je naslednji dan vodila pot, a do njega nisva mogla, ker je bil ob zgodnji jutranji uri dostop  še zaklenjen.  

Dolmen de Menga

V času Rimljanov se je mesto imenovalo Antikaria in je bilo pomemben trgovski center, znano predvsem po trgovanju z olivnim oljem.  Leta 716 so mesto osvojili arabski muslimani.  Španski kralji so mesto pogosto napadali, zato so Mavri na hribu nad mestom zgradili veličastno alcazabo (trdnjavo) imenovano Al-Andalus. 

Žal je bila zvečer že zaprta in sva si jo lahko ogledala samo od zunaj. Sva pa posnela nekaj zelo lepih fotografij mesta z njenega zunanjega obzidja.   

mesto Anteguera, gledano z gradu

Španski kralj Ferdinand I je leta 1412 mesto osvojil in glavna ulica v mestu še danes nosi njegovo ime - Calle Infante Don Fernando. V mestu so številne krščanske cerkve in "najina"  cerkvica Santiaga je še najmanjša med njimi. Zelo lepa je cerkev San Francisca, lepe so tudi Avguštinova  in Sebastianova cerkev.  Še posebej pa so domačini ponosni na pročelje cerkve  Real Colegiata de Santa María la Mayor, zgrajene v začetku 16.stoletja. Seveda sva poslikala tudi to. 

  Real Colegiata de Santa María la Mayor

Potem sva šla na večerjo - menu del dia.