2. etapa Almogia - Antequera, 35,4 km
21.5.2015 (četrtek), Almogia - Villanueva de la Concepcion - Antequera, 35,4
km, vreme pretežno sončno, 22 stopinj,
ob 14.uri nekaj minut dežja, hoje 10 ur,
od 07.15 do 17.15 ure.
Ker naju je čakala dolga etapa, sva vstala bolj zgodaj. Po
zajtrku in kavici, ki sva si jo pripravila v albergu, sva takoj ob svitu
krenila na pot. V prve pol ure sva se strmo spustila v dolino, do osamljene
kmetije. Tam sva izgubila markacije. Nad
seboj sva slišala promet na cesti, ki vodi od Almogie proti prvemu naselju v
najini smeri, kraju Villanueva de la Concepcion. Povzpela sva se do ceste in
pot nadaljevala kar po njej. Prvi počitek sva si privoščila po dobri uri in pol
hoje, na križišču s cesto, ki vodi na hrib Santi Petri (794m) in proti Ermiti
de las Tres Cruces (puščavniški objekt pri Treh križih).
Ob 11.uri sva bila v majhni vasici Pastelero,
kjer sva upala, da bo kak bar, vendar iz te moke ni bilo kruha. V redkem
prometu sva nadaljevala pot po asfaltni cesti proti Villanuevi, ki čepi na vrhu
griča. Za nama je bilo že skoraj 20 km poti, zato sva se ustavila v enem izmed
številnih barov na glavnem mestnem trgu. Naročila sva dve kavi, mixto (pivo z
limonada) in malo porcijo pulpo a la gallega (hobotnica po galicijsko - z
olivnim oljem in rdečo papriko). Račun
je znašal presenetljivo malo - zgolj 7 evrov. Pri sosednji mizi sva slišala
klepetati dva angleška para. Niso bili romarji, pač pa turisti z avtodomom. S
seboj so imeli tudi psa.
Villanueva de la
Concepcion je mestece podobne velikosti kot
Almogia. Leži pod vznožjem planinskega
masiva El Torcal, katerega obiskujejo številni turisti. Po krajšem počitku sva se odpravila
naprej. Pot je vodila strmo v hrib nad
mestom, večinoma med neskončnimi nasadi oljk.
Po makadamski cesti sva se vzpenjala proti sedlu Puerto de las
Escarihuelas, ki je približno na višini 950 m. Sredi oljčnih nasadov sva
najprej srečala psičko, ki je v gobčku nosila štruco suhega kruha, katerega so
ob cesti odvrgli prijazni domačini. Ko naju je zagledala, se je nezaupljivo
umaknila s ceste in ves čas gledala za nama. Ko sva šla le nekaj deset metrov
naprej, pa so izpod oljk ob cesti k nama na cesti pribevskali majhni, komaj par
tednov stari psički. Skakljali so okrog
naju in cvilili ter se dobrikali. Očitno so bili lačni in so želeli, da jima
kaj ponudiva. Pobrskal sem po nahrbtniku in našel pol štruce francoskega kruha
ter dve konzervi tunine. Odprl sem obe konzervi
in v olje pomočil kruh. Nato sva jim nastavila hrano v senco pod oljko
in hitro odšla naprej, da ne bi ves trop mladičev capljal za nama.
Ob 15.30 uri sva bila na sedlu, v nacionalnem parku El
Torcal de Antequera. Tu je značilen kraški svet. Vrh hriba je poln kamnitih
figur, ki jih je ustvarila erozija in oblikujejo neverjetne podobe.
Na sedlu je večja planota, na kateri so pašniki in tudi nekaj njiv ovsa. Dober kilometer pot vodi po sedlu, nato se strmo spusti proti najinemu današnjemu cilju, mestu Antequera. Ko sva prišla do roba planote, sva globoko pod seboj že zagledala snežno bele hiše mesta, ki so se po barvi komajda ločile od apnenčastih skal na masivu El Torcal. Po lepi tlakovani planinski poti sva se strmo spustila v dolino.
Tam je bil
večji pašnik z ovcami. Eden izmed mladičkov je obupano iskal svojo mamico.
Tekal je od ene skupine ovc do druge in presunljivo blejal. Pa ni imel sreče.
Počivala sva vsaj 15 minut, ves ta čas je mladiček iskal mamo, vendar brez
uspeha. Zadnja dva kilometra poti do
mesta Antequera sva prehodila po asfaltni cesti. Nekaj minut po 17.uri sva bila pri prvih
mestnih hišah.
Povprašala sva nekaj mimoidočih, kje je cerkev svetega Jakoba,
poleg katere naj bi bil albergue za peregrinose. Napotili so naju na drugi
konec mesta. Ko sva prišla do alberga, je bil zaklenjen.
Anteguera |
Zraven njega je bil odprt bar, zato sva se
utaborila kar tam. Prijazni barman nama je povedal, da imajo ključ alberga v sosednji hiše preko ulice. Šel sem tja in
pozvonil. Čez kako minuto je prišla neka gospa, očitno je spala (siesta!) .
Povedala je, da je mož nekje zunaj in da se vrne tam okrog 19.ure. Kaj sva
hotela, nazaj v bar in čakanje. Možakar se je vrnil že ob 18.30 uri in nama
odprl albergue, ki se je držal cerkve.
Bil je bolj skromne sorte.
Kopalnica in WC sta bila v drugem objektu na dvorišču cerkve. Za eno noč
bo že dobro.
Najprej sva opravila nujne romarske zadeve - preobuvanje v
japonke, pranje, tuširanje. Potem sva se
odpravila najprej na sprehod v mesto in zatem
na večerjo, katere v teh španskih barih ni moč pričakovati pred 20.uro.
Antequera je kar veliko mesto, šteje
približno 42.000 prebivalcev. Mesto
imenujejo tudi "srce Andaluzije", ker leži na sredi med večjimi
andaluzijskimi mesti Sevillo, Granado, Malago in Cordobo. Mesto je zelo staro, o čemer pričata dva
dolmena (dolmen = kamnito bivališče, votlina, obdana s skalami) iz bronaste
dobe. Mimo enega izmed njiju - Dolmen de Menga - naju je naslednji dan vodila
pot, a do njega nisva mogla, ker je bil ob zgodnji jutranji uri dostop še zaklenjen.
V času Rimljanov se je mesto imenovalo Antikaria in je bilo pomemben trgovski center, znano predvsem po trgovanju z olivnim oljem. Leta 716 so mesto osvojili arabski muslimani. Španski kralji so mesto pogosto napadali, zato so Mavri na hribu nad mestom zgradili veličastno alcazabo (trdnjavo) imenovano Al-Andalus.
Dolmen de Menga |
V času Rimljanov se je mesto imenovalo Antikaria in je bilo pomemben trgovski center, znano predvsem po trgovanju z olivnim oljem. Leta 716 so mesto osvojili arabski muslimani. Španski kralji so mesto pogosto napadali, zato so Mavri na hribu nad mestom zgradili veličastno alcazabo (trdnjavo) imenovano Al-Andalus.
Žal je
bila zvečer že zaprta in sva si jo lahko ogledala samo od zunaj. Sva pa posnela
nekaj zelo lepih fotografij mesta z njenega zunanjega obzidja.
mesto Anteguera, gledano z gradu |
Španski kralj Ferdinand I je leta 1412 mesto
osvojil in glavna ulica v mestu še danes nosi njegovo ime - Calle Infante Don
Fernando. V mestu so številne krščanske cerkve in "najina" cerkvica Santiaga je še najmanjša med njimi.
Zelo lepa je cerkev San Francisca, lepe so tudi Avguštinova in Sebastianova cerkev. Še posebej pa so domačini ponosni na pročelje
cerkve Real Colegiata de Santa María la
Mayor, zgrajene v začetku 16.stoletja. Seveda sva poslikala tudi to.
Potem sva šla na večerjo - menu del dia.
Real Colegiata de Santa María la Mayor |
Potem sva šla na večerjo - menu del dia.
Ni komentarjev:
Objavite komentar